Orange Wor(l)d

Človeška neumnost ne pozna meja, ali pač?

Komentiraj

Objavil/a violeta 5.10.2012 ob 18:42 pod Cogito, ergo sum!

V vsakodnevni pasivnosti se človek niti ne vpraša, kaj počne, kdo je in kakšen je njegov smisel, kaj šele da bi si bil pripravljen na morebitno postavljeno vprašanje celo odgovoriti. Vsakodnevno se ženemo za nepomembnimi stvarmi, ki nas v tistem trenutku tako zaposlijo, da ne vidimo ničesar drugega kot cilja pred sabo, ne opazimo niti poti, po kateri pridemo do želenih rezultatov. Ceno plačujemo šele, ko se nekega dne zbudimo in ugotovimo, da smo sami, sicer polni samih sebe, a obenem nas prežema praznina, ki nima konca. Zamislimo se in si rečemo, da tako ne gre več naprej, prespimo in zjutraj nadaljujemo s starim tempom. Lepo, kajne? Stremimo k novemu cilju in si zaposlimo že tako ali tako odmaknjene misli… do novega trenutka, ki v nas vzbudi nemir. Čeprav v bistvu miru sploh ne poznamo in ga zamenjujemo s trenutnimi prijetnimi občutki, ki nas prevzamejo, ko dosežemo cilj, za katerim se v danem trenutku ženemo.

Družbena situacija v svetu je vse prej kot optimistična, to vemo vsi. Ljudje smo nestrpni, počutimo se nemočne in čakamo, da se bodo drugi odločali namesto nas. Po eni strani kažemo svojo ravnodušnost, po drugi strani svojo neumnost. Nekritično črpamo in  povzemamo zgodbe, ki nam jih vsiljujejo mediji, jezimo se nad besedami naših veljakov in ploskamo, ko komu zabijejo nož v hrbet. Prijetno vzdušje, ni kaj. Ker nam trenutno družbeno okolje ni ravno naklonjeno, vsaj sama čutim tako, je še posebej pomembno, da se znamo ustaviti, pogovoriti sami s sabo in si jasno izoblikovati svoje lastno mnenje o sebi, o svojih odnosih in o prostoru, v katerega smo vsajeni. Bistvenega pomena je, da imamo razčiščeno s samimi seboj, kakšno je naše mesto v tem celotnem kaosu. Odločitev o tem, ali se predati malodušju in slepo slediti tja, kjer se pokaže kanček lagodnosti, ali najdi svoj kompas, ki vodi v skupno zadovoljstvo, je prepuščena nam samim, naši vesti in človeku kot osebi, ki je zvesta svojim pogledom ter načelom. Vsi v sebi nosimo vsaj nekaj človeškega, če že človečnosti v pravi meri ne najdemo vsepovsod.

Zakaj potem v samem toku življenja, v središču dogajanja, ko so dejanja najbolj odločilna, ne zmoremo na plan privleči svojega ega, se upreti nemoralnim, nepravičnim, celo nelogičnim odločitvam, s katerimi vijugamo le od cilja do cilja, brez zavedanja, da je v življenju marsikaj trdnejšega, trajnejšega, zanesljivejšega od brezskrbne finančne prihodnosti in varne kariere? Zakaj ne moremo več preprosto verjeti v pravljice? Vsakdanjik je tako temen, vsepovsod je moč zaslediti zaskrbljenost, malodane tiho prestrašenost, ki nam pri borbi s samimi sabo ni ravno v prid. Postajamo slepi in gluhi za vse drobne, a prijetne “čudeže” in  kratke korake,  ki vsemu navkljub pogumno capljajo svojim sanjam naproti.  Smo poneumljeni, neobčutljivo neumni brez vsakršne navdušenosti nad boljšim jutri?

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Človeška neumnost ne pozna meja, ali pač?”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !