Še ena o prijateljstvu
Komentiraj
Objavil/a violeta 14.10.2011 ob 11:39 pod Cogito, ergo sum!
Po večmesečni hibernaciji se v meni očitno spet prebuja črviček, ki se neumorno prebija na plan. Zvija se in grize, želi povedati zgodbo. Pravljico, ki bi zvenela resnično, a bi bila vendarle izmišljena. Ne, ne bo se začela “nekoč za sedmimi gorami in sedmimi vodami…”. Zadosti je bil le en hrib in ena voda, no ja, dve. Pa tudi hriba sta dva, če dobro premislim. Hja, tudi pravljice v tem zapisu (še) ne bo, prej kruta realnost. In zaradi lepote vsakdana se tudi krutost razblini kot milni mehurček. V bistvu je vse, kar sledi, zgolj stvarnost.
“Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.” Kako hudičevo to drži. Pameten možakar, tale Ciceron. Rajši bi videla, da teže pregovora ne bi občutila na svoji koži, vendar mi je bilo po drugi strani olajšano marsikatero razmišljanje in razbijanje glave, kaj delam narobe. Očitno res vedno pride čas v življenju, ko se poti začno razhajati, le od nas samih je odvisno, ali bomo dopustili, da nas ponesejo v popolnoma druge svetove, ali pač najdemo nek skupni otok, azil, kjer se počutimo vsi varno. Presneto težko pa je graditi zatočišče, če ni obojestranske komunikacije… in težko se je truditi z nekom, ki nima konkretnega razloga, da bi bil jezen nate. Le zato, ker si že od nekdaj, kar si in le zato, ker te je življenje pripeljalo do ovire, ki ti podre smisel bivanja. Namesto da bi v teh trenutki bili prijatelji tisti, ki te dvigujejo, postanejo osebe, ki so ti bile nekoč najbližje, alarm za vse “neravnonajboljše” ravnanje. Šiba, ki te udari po roki vsakič, ko le pomisliš, da bi kakšno ušpičil. Pha, takšnih ljudi okrog sebe nihče ne rabi, niti noče. Res pride čas v življenju, ko se človek umakne stresnim situacijam in ljudem, ki jih povzročajo. Vsi smo radi obkroženimi z osebami, ki nas nasmejijo. Vsi radi pozabljamo na slabo in se osredotočamo na dobro. Tako res ne rabimo opomnikov (razen v primeru, ko smo res zaslepljeni, naj ta primer izvzamem). Vsakdo ima rad ljudi okrog sebe, ki nas tretirajo takšne, kot smo. Nas ne obsojajo, če smo samosvoji, in nas imajo radi tudi, če v določenih situacijah reagiramo popolnoma drugače, kot bi oni sami. Trudijo se nas razumeti, ob padcih ujeti in ob težavah objeti. Po mojem pogledu je prijatelj nekdo, pred katerim ti ni treba skrivati svojih slabosti, niti se ne truditi izpostavljati svojih lepot. Prijatelj je oseba, katero ni treba prositi za pomoč, ampak preprosto veš, da se lahko nanjo zaneseš. Kot hrbtenica. Vedno ti nudi oporo. Pravi prijatelji ostanejo, ostali postanejo spomini iz preteklosti. Mogoče jih še kdaj srečaš na cesti, greš kdaj na kakšno kavo, se pogovarjaš o vremenu in politiki, ni pa neke pristne bližine, sfere zaupanja in intime. Zagotovo pa so dober pokazatelj človekovega družabnega življenja, saj taki ljudje precej povečajo številko prijateljev na socialnih omrežjih in izboljšajo človekovo statistiko zaželjenosti. Naj bo. Vsak si izbere svoj način.
Zdi se mi, da smo ljudje res vse preveč sebični. Svet gledamo le skozi svoje oči, vidimo le svoje probleme, ustvarjamo “brezvezne” zamere, ki imajo včasih prekleto visoko ceno. Nekatere račune se plačuje celo življenje. Žal. Včasih se človek najbrž niti ne zave, da z določenim obnašanjem potlači sočloveka in z določenimi besedami podre most… najbolj žalostno pa je, da se s tem očitno izkazuje nezrelost in zagledanost vase. Žal mi je, da je temu tako. Le redki so pravi prijatelji, ki so ob tebi vedno, ko te vsi zapustijo, a še redkejši so prijatelji, ki vztrajajo kljub temu, da so že vsi obupali nad tabo. Teh se je treba držati, zaradi ostalih pa se ni vredno sekirati. Življenje je prekratko, da bi ga zapravljali za stvari, ki nam vzbujajo slabe občutke, najbrž nismo zaradi tega na svetu. Resda večkrat pademo na dno, vendar ko se pobiramo, živimo.
Tako, črviček je dobil vsaj predjed. Upam, da bo zdaj bolj mirno čakal na pravljico. Ali pa vsaj do takrat, dokler ne spozna, da v njej živi.
