Orange Wor(l)d

… je pouk plesa v dežju.”  Tako pravijo. In če dobro premislim, tale uvodni stavek ni ravno za lase privlečen. V življenju obstajajo stvari, ki jih sam iščeš, in stvari, ki te poiščejo. Ki si jih nisi izbral, mogoče celo nočeš, da pridejo in po njih nisi več isti človek. Ko/Če se ti to zgodi, imaš na razpolago dve možnosti. Ali pobegneš in jih skušaš pustiti za seboj, ali pa počakaš in se spopadeš z njimi. Ne glede na to, katero opcijo izbereš, te ta spremeni in izbiraš lahko le to, ali te spremeni na boljše ali slabše. Če le čakaš, se trenutek odpelje mimo. Kar naenkrat se zaveš, da padaš z drevesa in slepo kriliš z rokami, da bi se oprijel rešilne bilke. Če se soočiš s problemom, je sicer mogoče, da te le-ta zdrobi, vendar pa po razrešitvi po navadi najdeš dovolj časa in moči, da delčke sebe sestaviš nazaj. Če pa zbežiš, te prav tako zmelje, vendar zaradi vesti in nenehnega spraševanja za vedno ostaneš v koščkih, ki iz dneva v dan postajajo manjši, dokler se ne razbliniš. Bolje je, da obžaluješ, kar si storil, kot pa da objokuješ nekaj, česar nisi naredil.

Najbrž je res nesmiselno čakati, da se dež izlije, če se lahko preprosto naučiš manevrirati med dežnimi kapljicami. Lahko si kupiš tudi dežnik, ki te bo ščitil pred ujmo ali pa preprosto vzljubiš vodo. Važno je, da se lotiš. Vsak doseže svoj cilj po svoji poti, eni gredo radi v hrib, drugim je ljubša lagodnejša vožnja po klancu navzdol. Niti ni važno, katero potko izbereš, pomembno je, da se boriš in nekako rineš naprej. Več kot je kilometrov za tabo, bolj izkušen voznik si, manj te motijo ovinki, klančine, spusti ter luknje na cestah. Tudi neznane poti z leti postajajo bolj svetle in manj zavite. Naučiš se iskati bližnjice ali pa celo bližnjice poiščejo tebe. Le oči je potrebno odpreti.

Verjetno je vsakdo že kdaj opazil, kako je ujet v vsakdan. Zjutraj vstaneš, popiješ kavo, se urediš, napokaš v avto in si že na poti v službo. Delaš, pomalicaš, delaš, vmes pade še kakšna kava, mogoče pijača po službi… in si že na poti domov, kjer te ponovno čakajo vsakdanja opravila. Kosilo, sprehod, pes, vrt, večerja, poročila, spat. In vsak dan znova. Znova in znova. Hudo je biti priklenjen, čeprav z zlato verigo. Medtem ko si popolnoma ujet v tempo modernega življenja, spregledaš tihi mimohod neštetih momentov, ki dajejo dnevu kvaliteto. Ne vidiš, kako kapljica spolzi po listu, ne slišiš šelestenja metuljevih kril, ne občutiš jutranje rose in ne okusiš sladkosti sadežev narave. Le komaj čakaš vikend, da se “odklopiš”. In se pritožuješ, če je vreme slabo. Ne vidiš pa, kako je življenje lepo samo po sebi, da je življenje res darilo. Vsak dan znova je podarjen, če dežuje ali če sije sonce. Le od tebe je odvisno, ali boš živel ali le životaril.

No, v coklah pač ni treba iti zajcev lovit, tega ne trdim, pa tudi glava naj ostane cela, če se ti že zid ne smili. Vendar ne dopusti, da na videz majhni, a v bistvu veliki trenutki, kar bežijo mimo tebe. Ozri se naokrog, spočij si oči, sčisti misli in se posveti sebi. Ne spreglej drobnih trenutkov in ne skrij se v kot, ko ti vse narobe gre. Bori se!! Saj tudi labod vse življenje leta nad blatom, a ostane bel…