Orange Wor(l)d

Medtem ko capljam po že uhojenih poteh in se skušam povzpeti na rame velikanov, mi nikakor ne da miru misel, da ljudje preprosto nismo to, kar kažemo navzven. Smo le kalup, popačene kopije svojih takšnih in drugačnih učiteljev. Nabiramo znanje, izbiramo sanje in prikrivamo sranje. Želimo biti srečni, obenem pa niti ne vemo, kaj sreča je. Svojo dušo polnimo z materialnimi mašili in sami sebi kompliciramo življenje. Zastonj si povzročamo skrbi, na koncu pa vseeno plačamo velik davek. Mislimo, da živimo, v resnici pa le navidezno gradimo slab ponaredek svojih želja. Obnašamo se, kot da bi živeli večno, kopičimo najrazličnejše bogastvo in sami sebi omejujemo svobodo. Vežemo se in se imamo za osvobojene. Več kot imamo, več veljamo, bolj smo sam svoj gospodar. Pha! Kako naivna misel za človeka, veliko bitje, ki premore  ne le razum, ampak celo veliki um. Živimo zaslepljeni od najrazličnejših novotarij, ki jih niti ne razumemo, še manj pa potrebujemo, ampak jih preprosto moramo imeti, ker sicer nismo “in”. Navadimo se. Prilagodimo. Obenem pa pogosto nostalgično hrepenimo po časih, ki so bili. Ko je življenju še vladala romantika, ko je zmenek ob šestih pomenil točno to, torej zmenek ob šestih, brez brnenja telefona v stilu: “Draga, 15 minut bom zamudil, le naroči mi kavico.” Mogoče je življenje res poenostavljeno zaradi tehnologije, vendar se včasih iz samega samoljublja  zanašamo nanjo, obenem pa poteptamo sočloveka. “Saj je vseeno, če zamudim, bom že sporočil po telefonu, ” si prevzetno mislimo. “Kaj pa je počakati 15 minut?” Verjetno bi vsakega bolelo, vsaj zaskelelo, če bi vedel, da je človeku, s katerim je dogovorjen za kavo, popolnoma vseeno, ali bo točen, ali pač ne…

Častimo mir in dobroto, hkrati pa tega v sebi ne najdemo. No, dobroto (vsaj tisto, vidno navzven in tisto, ki nudi različne davčne olajšave) še srečamo tu pa tam, kar se tiče miru pa močno dvomim. Sicer upam, da se motim, vendar se mi zdi, da človek prepogosto spregleda stisko drugega, bodisi ker je zaslepljen od svoji uspehov, bodisi ker se dela slepega. Hkrati se delamo srečne, čeprav globoko v sebi vemo, da se skrivamo pred svojo senco, namesto da bi ji sledili. Kažemo, kaj vse imamo, ne premoremo pa toliko poguma, da bi izstopili iz vlakca smrti in pokazali, kdo smo. Ker tega ne vemo, niti nam ni pomembno. Zanimivo se mi zdi, ko srečam človeka,  ki se nikoli ni spraševal in ki ga nikoli ni zanimalo, kaj je njegovo bistvo, zakaj je na svetu, čemu “tukaj, zdaj”? Četudi to sam trdi, mu ne verjamem, saj je vsakdo zagotovo bil otrok. Imam ga za dokaz, da z leti izgubljamo otroško zvedavost, ki nas vodi do spoznavanja neznanega. Vsi otroci sprašujejo in vsi otroci so iskreni. V družinah so pogoste anekdote o njihovih družinskih člani iz časov, ko so bili še “majhni ljudje”. Verjetno ga ni junaka, ki ne bi vsaj kdaj z velikimi očmi, čudnimi vprašanji, odrezavimi odgovori presenetil odraslega. Ne vem zakaj, a vedno bolj opažam, da ljudje (nekateri bolj, drugi manj) izgubljamo otroka v sebi, nič več nas ne preseneti, kar ni v skladu s priučenim, preprosto ni resnično. Pozabimo uporabljati domišljijo, sčasoma se na njej nabere toliko prahu, da potone v pozabo. Begamo. Mislimo, da trdno stojimo na tleh, da imamo vse niti v rokah, kljub vsemu pa zaradi drevesa ne vidimo gozda.

Vsak dan se zbujamo v navidezno srečnost, ki je stlačena za porisanim obrazom. Imamo stanovanje, kariero, avto višjega razreda, vikend na morju, družino z dvema poštirkanima otrokoma in psom ter zlato ribico. Da ne pozabim na vrt in čoln v izolski marini. Smo srečni, v očeh družbe nam ne manjka nič. In potem se čudijo, zakaj se toliko takih “zglednih” družin razbije, zakaj otroka kar naekrat iz pravljice padeta v realnost, ko se zanju na sodišču prepirata starša kot za nekakšno blago. Malce karikiram, vendar želim povedati, da smo pogosto le navidezno srečni. In smo s tem zadovoljni. Kar naenkrat pa proti koncu poti ugotovimo, da je bilo naše življenje prazno, da bi lahko dajali več in naredili več, predvsem za sočloveka. Za bližnjega in za človeka nasploh. In da bi več lahko naredili zase. Verjetno si nihče ne želi priti do take ali podobne točke, vsak hoče živeti polno, uživati v iskanju svoje sreče in poti.

Vendar sreče ne nosi denar, materialne stvari. To prej kot slej vsak ugotovi, če prej ne, ko zboli. Zadovoljstvo je treba najti v samem življenju. Uživati v vsem, kar počnemo. Imeti radi, kar delamo in delati, kar imo radi. Živeti, biti človek, ljubiti vsak dan in užiti vsak trenutek, kot da bi bil naš zadnji. Naučiti se moramo spregledati, odstraniti preveze z oči, obuditi radovednost v nas, predvsem pa vzgajati sočutje. Vsak lahko po svojih močeh prispeva za boljši svet, vsak dan je lahko nova priložnost, da naredimo nekaj lepega za sočloveka. In vsak dan ponuja priliko, da se bolj spoznamo, da smo bližje sebi in svojemu bistvu. In s tem tudi smotru svojega življenja.