Orange Wor(l)d

Človeška neumnost ne pozna meja, ali pač?

Komentiraj

Objavil/a violeta 5.10.2012 ob 18:42 pod Cogito, ergo sum!

V vsakodnevni pasivnosti se človek niti ne vpraša, kaj počne, kdo je in kakšen je njegov smisel, kaj šele da bi si bil pripravljen na morebitno postavljeno vprašanje celo odgovoriti. Vsakodnevno se ženemo za nepomembnimi stvarmi, ki nas v tistem trenutku tako zaposlijo, da ne vidimo ničesar drugega kot cilja pred sabo, ne opazimo niti poti, po kateri pridemo do želenih rezultatov. Ceno plačujemo šele, ko se nekega dne zbudimo in ugotovimo, da smo sami, sicer polni samih sebe, a obenem nas prežema praznina, ki nima konca. Zamislimo se in si rečemo, da tako ne gre več naprej, prespimo in zjutraj nadaljujemo s starim tempom. Lepo, kajne? Stremimo k novemu cilju in si zaposlimo že tako ali tako odmaknjene misli… do novega trenutka, ki v nas vzbudi nemir. Čeprav v bistvu miru sploh ne poznamo in ga zamenjujemo s trenutnimi prijetnimi občutki, ki nas prevzamejo, ko dosežemo cilj, za katerim se v danem trenutku ženemo.

Družbena situacija v svetu je vse prej kot optimistična, to vemo vsi. Ljudje smo nestrpni, počutimo se nemočne in čakamo, da se bodo drugi odločali namesto nas. Po eni strani kažemo svojo ravnodušnost, po drugi strani svojo neumnost. Nekritično črpamo in  povzemamo zgodbe, ki nam jih vsiljujejo mediji, jezimo se nad besedami naših veljakov in ploskamo, ko komu zabijejo nož v hrbet. Prijetno vzdušje, ni kaj. Ker nam trenutno družbeno okolje ni ravno naklonjeno, vsaj sama čutim tako, je še posebej pomembno, da se znamo ustaviti, pogovoriti sami s sabo in si jasno izoblikovati svoje lastno mnenje o sebi, o svojih odnosih in o prostoru, v katerega smo vsajeni. Bistvenega pomena je, da imamo razčiščeno s samimi seboj, kakšno je naše mesto v tem celotnem kaosu. Odločitev o tem, ali se predati malodušju in slepo slediti tja, kjer se pokaže kanček lagodnosti, ali najdi svoj kompas, ki vodi v skupno zadovoljstvo, je prepuščena nam samim, naši vesti in človeku kot osebi, ki je zvesta svojim pogledom ter načelom. Vsi v sebi nosimo vsaj nekaj človeškega, če že človečnosti v pravi meri ne najdemo vsepovsod.

Zakaj potem v samem toku življenja, v središču dogajanja, ko so dejanja najbolj odločilna, ne zmoremo na plan privleči svojega ega, se upreti nemoralnim, nepravičnim, celo nelogičnim odločitvam, s katerimi vijugamo le od cilja do cilja, brez zavedanja, da je v življenju marsikaj trdnejšega, trajnejšega, zanesljivejšega od brezskrbne finančne prihodnosti in varne kariere? Zakaj ne moremo več preprosto verjeti v pravljice? Vsakdanjik je tako temen, vsepovsod je moč zaslediti zaskrbljenost, malodane tiho prestrašenost, ki nam pri borbi s samimi sabo ni ravno v prid. Postajamo slepi in gluhi za vse drobne, a prijetne “čudeže” in  kratke korake,  ki vsemu navkljub pogumno capljajo svojim sanjam naproti.  Smo poneumljeni, neobčutljivo neumni brez vsakršne navdušenosti nad boljšim jutri?

  • Share/Bookmark

Še ena o prijateljstvu

Komentiraj

Objavil/a violeta 14.10.2011 ob 11:39 pod Cogito, ergo sum!

Po večmesečni hibernaciji se v meni očitno spet prebuja črviček, ki se neumorno prebija na plan. Zvija se in grize, želi povedati zgodbo. Pravljico, ki bi zvenela resnično, a bi bila vendarle izmišljena. Ne, ne bo se začela “nekoč za sedmimi gorami in sedmimi vodami…”. Zadosti je bil le en hrib in ena voda, no ja, dve. Pa tudi hriba sta dva, če dobro premislim. Hja, tudi pravljice v tem zapisu (še) ne bo, prej kruta realnost. In zaradi lepote vsakdana se tudi krutost razblini kot milni mehurček. V bistvu je vse, kar sledi, zgolj stvarnost.

“Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.” Kako hudičevo to drži. Pameten možakar, tale Ciceron. Rajši bi videla, da teže pregovora ne bi občutila na svoji koži, vendar mi je bilo po drugi strani olajšano marsikatero razmišljanje in razbijanje glave, kaj delam narobe. Očitno res vedno pride čas v življenju, ko se poti začno razhajati, le od nas samih je odvisno, ali bomo dopustili, da nas ponesejo v popolnoma druge svetove, ali pač najdemo nek skupni otok, azil, kjer se počutimo vsi varno. Presneto težko pa je graditi zatočišče, če ni obojestranske komunikacije… in težko se je truditi z nekom, ki nima konkretnega razloga, da bi bil jezen nate. Le zato, ker si že od nekdaj, kar si in le zato, ker te je življenje pripeljalo do ovire, ki ti podre smisel bivanja. Namesto da bi v teh trenutki bili prijatelji tisti, ki te dvigujejo, postanejo osebe, ki so ti bile nekoč najbližje, alarm za vse “neravnonajboljše” ravnanje. Šiba, ki te udari po roki vsakič, ko le pomisliš, da bi kakšno ušpičil. Pha, takšnih ljudi okrog sebe nihče ne rabi, niti noče. Res pride čas v življenju, ko se človek umakne stresnim situacijam in ljudem, ki jih povzročajo. Vsi smo radi obkroženimi z osebami, ki nas nasmejijo. Vsi radi pozabljamo na slabo in se osredotočamo na dobro. Tako res ne rabimo opomnikov (razen v primeru, ko smo res zaslepljeni, naj ta primer izvzamem). Vsakdo ima rad ljudi okrog sebe, ki nas tretirajo takšne, kot smo. Nas ne obsojajo, če smo samosvoji, in nas imajo radi tudi, če v določenih situacijah reagiramo popolnoma drugače, kot bi oni sami. Trudijo se nas razumeti, ob padcih ujeti in ob težavah objeti. Po mojem pogledu je prijatelj nekdo, pred katerim ti ni treba skrivati svojih slabosti, niti se ne truditi izpostavljati svojih lepot. Prijatelj je oseba, katero ni treba prositi za pomoč, ampak preprosto veš, da se lahko nanjo zaneseš. Kot hrbtenica. Vedno ti nudi oporo. Pravi prijatelji ostanejo, ostali postanejo spomini iz preteklosti. Mogoče jih še kdaj srečaš na cesti, greš kdaj na kakšno kavo, se pogovarjaš o vremenu in politiki, ni pa neke pristne bližine, sfere zaupanja in intime. Zagotovo  pa so dober pokazatelj človekovega družabnega življenja, saj taki ljudje precej povečajo številko prijateljev na socialnih omrežjih in izboljšajo človekovo statistiko zaželjenosti. Naj bo. Vsak si izbere svoj način.

Zdi se mi, da smo ljudje res vse preveč sebični. Svet gledamo le skozi svoje oči, vidimo le svoje probleme, ustvarjamo “brezvezne” zamere, ki imajo včasih prekleto visoko ceno. Nekatere račune se plačuje celo življenje. Žal. Včasih se človek najbrž niti ne zave, da z določenim obnašanjem potlači sočloveka in z določenimi besedami podre most… najbolj žalostno pa je, da se s tem očitno izkazuje nezrelost in zagledanost vase. Žal mi je, da je temu tako. Le redki so pravi prijatelji, ki so ob tebi vedno, ko te vsi zapustijo, a še redkejši so prijatelji, ki vztrajajo kljub temu, da so že vsi obupali nad tabo. Teh se je treba držati, zaradi ostalih pa se ni vredno sekirati.  Življenje je prekratko, da bi ga zapravljali za stvari, ki nam vzbujajo slabe občutke, najbrž nismo zaradi tega na svetu. Resda večkrat pademo na dno, vendar ko se pobiramo, živimo.

Tako, črviček je dobil vsaj predjed. Upam, da bo zdaj bolj mirno čakal na pravljico. Ali pa vsaj do takrat, dokler ne spozna, da v njej živi.

  • Share/Bookmark

“Resnica je boleča, je pa edina osvobojujoča,”

Komentiraj

Objavil/a violeta 23.11.2010 ob 13:11 pod Cogito, ergo sum!

…mi je ne še tako dolgo nazaj nekdo prišepnil. Res je. Vsi smo sužnji greha, resnica naj bi osvobajala. Ja, resnica. Pa smo spet tam. Kaj je resnica, kdo je resnica, kje je resnica? Ali sploh je, ali je to spet le en produkt človekovega veleumnega razmišljanja, osmišljanja in domišljanja? Ne, ne bom se spuščala v to debato, ker so moje trenutne spoznavne zmožnosti popolnoma izčrpane, povrh vsega pa se mi že malce svetlika, da je tematika le nekoliko prezakomplicirana za moj mali um. Zato bom raje spregovorila o svojem pogledu na resnico v smislu iskrene komunikacije v vsakdanjih medčloveških odnosih.

Najbrž je že vsakomur kdaj ležalo na duši kaj takega, kar bi težko spravil na plan brez kakšnih kozmetičnih popravkov. Če smo popolnoma iskreni do sebe, se v 24-ih urah kar nekajkrat zlažemo. Že do samih sebe smo pogosto neiskreni in si zatiskamo oči pred resnico, kako se ne bi lagali tudi drugim? V vsakodnevnih odnosih uporabljamo drobne neresnice, ki nam pomagajo, da ljudje lažje shajamo med sabo. “A dobro izgledam?” ” Ja, itak, zelo,” se ponavadi sliši v odgovor, čeprav mogoče kdaj komu kakšna negativna kritika ne bi škodovala. Pa dobro, te “drobne” laži se mi zdijo nekako neškodljive, čeprav so vseeno nezaželjene.  Na živce mi grejo olepšave, ki so v očeh sporočevalca pogosto dobronamerne, vendar z razkritjem močno užalijo čustva naslovnika. Pa pustimo ob strani, da je užaljenost le občutljivost vsakega posameznika.  Na splošno se mi zdi, da hočemo v najrazličnejših družbenih relacijah vsako slabo novico zaviti v celofan in jo prodajati naprej okrašeno z rdečo pentljo. Laž mora imeti obleko, resnica hoče biti gola. In pravijo, da je polresnica nevarnejša od laži. Najbrž to drži. Mogoče resda raje slišimo sladko laž kot bridko resnico… vendar je enkrat treba odpreti oči in se soočiti z realnostjo. Takrat zna biti padec zelo globok in pobiranje vzame precej več moči.

Po mojih izkušnjah ima olepševanje veliko s tem, da nas je strah, da bi z razkritjem resnice razočarali sogovornika. Vsak se boji biti sel s slabo novico. “Don’t shoot the messenger,” nam najbrž odzvanja v glavi, ko se pripravljamo, da bi npr. prijateljici povedali, da smo videli njenega fanta v družbi mikavne mladenke. V grlu imamo cmok, v glavi oblikujemo najrazličnejše scenarije, kako se bo sogovornik odzval, se potimo, razmišljamo “kajnamtegatrebajebilo” in se na koncu odločimo, da zamolčimo kruto realnost ali pa jo preprosto popravimo, tako da izpustimo določene detajle, ki sicer v dani situaciji igrajo ključno vlogo.  S tem pri sebi sprožimo peklenje vesti (če jo imamo), pri sogovorniku pa dvom, saj je ovinkarjenje težko spregledati (seveda so izjeme, kot je zatiskanje oči, velika naivnost ali patološka lažnivost). Poleg peklenja vesti si z laganjem naložimo še dodatno breme, saj smo vseskozi na trnih, kdaj bo naslovnik izvedel resnico. S tem tovorom živimo in rinemo naprej skozi življenje, dokler ne pridemo do točke, ko se resnica razkrije. Takrat se v bistvu oddahnemo, se razbremenimo, osvobodimo. Lahko bi bili že v samem štartu iskreni in si ne bi oteževali vsakdanjika. Niti sebi, niti drugim, ki zaradi nas živijo v temi.

Pravzaprav je čisto preprosto, le malo poguma je potrebnega. Nima se smisla zapletati v laži, saj prej kot slej vsaka resnica pride na na dan. Ne pravijo zastonj, da ima laž kratke noge. Poleg tega je govoriti resnico častno dejanje, ravnanje, vredno človeka. To moderni človek pogosto pozablja. Žalostno, da se moramo opominjati na to. Res žalostno.

  • Share/Bookmark

“Življenje ni čakanje konca nevihte, …

Komentiraj

Objavil/a violeta 24.09.2009 ob 13:19 pod Cogito, ergo sum!

… je pouk plesa v dežju.”  Tako pravijo. In če dobro premislim, tale uvodni stavek ni ravno za lase privlečen. V življenju obstajajo stvari, ki jih sam iščeš, in stvari, ki te poiščejo. Ki si jih nisi izbral, mogoče celo nočeš, da pridejo in po njih nisi več isti človek. Ko/Če se ti to zgodi, imaš na razpolago dve možnosti. Ali pobegneš in jih skušaš pustiti za seboj, ali pa počakaš in se spopadeš z njimi. Ne glede na to, katero opcijo izbereš, te ta spremeni in izbiraš lahko le to, ali te spremeni na boljše ali slabše. Če le čakaš, se trenutek odpelje mimo. Kar naenkrat se zaveš, da padaš z drevesa in slepo kriliš z rokami, da bi se oprijel rešilne bilke. Če se soočiš s problemom, je sicer mogoče, da te le-ta zdrobi, vendar pa po razrešitvi po navadi najdeš dovolj časa in moči, da delčke sebe sestaviš nazaj. Če pa zbežiš, te prav tako zmelje, vendar zaradi vesti in nenehnega spraševanja za vedno ostaneš v koščkih, ki iz dneva v dan postajajo manjši, dokler se ne razbliniš. Bolje je, da obžaluješ, kar si storil, kot pa da objokuješ nekaj, česar nisi naredil.

Najbrž je res nesmiselno čakati, da se dež izlije, če se lahko preprosto naučiš manevrirati med dežnimi kapljicami. Lahko si kupiš tudi dežnik, ki te bo ščitil pred ujmo ali pa preprosto vzljubiš vodo. Važno je, da se lotiš. Vsak doseže svoj cilj po svoji poti, eni gredo radi v hrib, drugim je ljubša lagodnejša vožnja po klancu navzdol. Niti ni važno, katero potko izbereš, pomembno je, da se boriš in nekako rineš naprej. Več kot je kilometrov za tabo, bolj izkušen voznik si, manj te motijo ovinki, klančine, spusti ter luknje na cestah. Tudi neznane poti z leti postajajo bolj svetle in manj zavite. Naučiš se iskati bližnjice ali pa celo bližnjice poiščejo tebe. Le oči je potrebno odpreti.

Verjetno je vsakdo že kdaj opazil, kako je ujet v vsakdan. Zjutraj vstaneš, popiješ kavo, se urediš, napokaš v avto in si že na poti v službo. Delaš, pomalicaš, delaš, vmes pade še kakšna kava, mogoče pijača po službi… in si že na poti domov, kjer te ponovno čakajo vsakdanja opravila. Kosilo, sprehod, pes, vrt, večerja, poročila, spat. In vsak dan znova. Znova in znova. Hudo je biti priklenjen, čeprav z zlato verigo. Medtem ko si popolnoma ujet v tempo modernega življenja, spregledaš tihi mimohod neštetih momentov, ki dajejo dnevu kvaliteto. Ne vidiš, kako kapljica spolzi po listu, ne slišiš šelestenja metuljevih kril, ne občutiš jutranje rose in ne okusiš sladkosti sadežev narave. Le komaj čakaš vikend, da se “odklopiš”. In se pritožuješ, če je vreme slabo. Ne vidiš pa, kako je življenje lepo samo po sebi, da je življenje res darilo. Vsak dan znova je podarjen, če dežuje ali če sije sonce. Le od tebe je odvisno, ali boš živel ali le životaril.

No, v coklah pač ni treba iti zajcev lovit, tega ne trdim, pa tudi glava naj ostane cela, če se ti že zid ne smili. Vendar ne dopusti, da na videz majhni, a v bistvu veliki trenutki, kar bežijo mimo tebe. Ozri se naokrog, spočij si oči, sčisti misli in se posveti sebi. Ne spreglej drobnih trenutkov in ne skrij se v kot, ko ti vse narobe gre. Bori se!! Saj tudi labod vse življenje leta nad blatom, a ostane bel…

  • Share/Bookmark

Vzemi si čas za življenje!!

Komentiraj

Objavil/a violeta 18.09.2009 ob 09:55 pod Cogito, ergo sum!

Verjetno je že vsakdo kdaj prebral kakšen zapis, ki mu je segel do srca. Pa naj bo to osebna izpoved, lepa misel ali pač literarno delo. Karkoli. Tudi sama sem na nek turoben dan, mesece nazaj, vsa zasanjana brskala po spletu in čisto slučajno naletela na zgodbico, ki mi glede na takratno počutje polepšala dan. Oziroma sem si ga polepšala sama, zgodbica mi je le pomagala narediti preskok v glavi. Itak je vse v nas, le potruditi se moramo, da najdemo najboljše v sebi. Tudi danes je eden izmed tistih dni, ko mi otožnost diha za ovratnik. A se ne dam, spomnila sem se na ta že kar malce zaprašen zapis… ga prebrala, se nasmejala in veselo vstopila v nov dan. Niti ne vem, kdo je avtor, niti se ne spomnim več vira. A kljub vsemu jo objavljam, mogoče še komu osvetli misli:

“Nekoč je živel par z 12 let starim fantom in oslom.

Odločili so se, da bodo potovali, delali in spoznali svet. Tako so odpotovali vsi trije z oslom. Prišli so v prvo vas in ljudje so komentirali: “Poglejte tistega fanta, sploh ni lepo vzgojen…on sedi lepo na oslu, njegovi ubogi starši, že ostareli, pa ga porivajo.”

Žena reče možu: “Ne bomo dovolili, da ljudje grdo govorijo o najinem otroku.” Mož je posadil otroka na tla in se sam povzpel na osla.

Ko so prispeli v drugo vas, so ljudje mrmrali: “Poglejte, sram naj bo tipa…pusti, da otrok in uboga žena porivata osla, medtem ko je on v sedlu”.

Odločili so se, da se bo žena povzpela na osla, medtem ko bosta oče in sin držala uzdo za vlečenje osla.

Prišli so v tretjo vas in ljudje so komentirali: “Ubogi človek! Delal je cel dan, sedaj pa pusti, da je žena zlezla na osla. In ubogi sin, kdo ve kaj ga še čaka s tako mamo!

Zmenili in odločili so se, da se bodo vsi trije povzpeli na osla za novo nadaljevanje svoje poti.

Prispeli so v naslednjo vas in poslušali kaj pravijo vaščani: “Pošasti so, bolj pošastni kot osel, ki jih nosi. Mu bodo hrbet zlomili!”

Na koncu se obupani odločijo, da bodo vsi trije stopili z osla in hodili ob oslu, ampak, ko so šli skozi naslednjo vas, niso mogli verjeti govoricam ljudi, ki so se jim smejali: “Poglejte tiste tri idiote. Hodijo, tudi če imajo osla, ki bi jih lahko nosil!”

NAUK ZGODBE: Zmeraj te bodo kritizirali, govorili slabo, grdo o tebi in bo težko spoznati koga, ki mu boš všeč takšen, kot si. Torej, živi kot verjameš, delaj, kar ti pravi srce….tisto kar želiš….ampak življenje je kot igra v gledališču, ki nima začetnih vaj. Tako torej: poj, smej se, pleši, ljubi…in globoko uživaj vsak trenutek tvojega življenja…preden pade zastor in se predstava konča brez aplavzov.

Vzemi si čas za življenje!”

  • Share/Bookmark

Snemi masko, človek!

Komentiraj

Objavil/a violeta 19.07.2009 ob 18:37 pod Cogito, ergo sum!

Medtem ko capljam po že uhojenih poteh in se skušam povzpeti na rame velikanov, mi nikakor ne da miru misel, da ljudje preprosto nismo to, kar kažemo navzven. Smo le kalup, popačene kopije svojih takšnih in drugačnih učiteljev. Nabiramo znanje, izbiramo sanje in prikrivamo sranje. Želimo biti srečni, obenem pa niti ne vemo, kaj sreča je. Svojo dušo polnimo z materialnimi mašili in sami sebi kompliciramo življenje. Zastonj si povzročamo skrbi, na koncu pa vseeno plačamo velik davek. Mislimo, da živimo, v resnici pa le navidezno gradimo slab ponaredek svojih želja. Obnašamo se, kot da bi živeli večno, kopičimo najrazličnejše bogastvo in sami sebi omejujemo svobodo. Vežemo se in se imamo za osvobojene. Več kot imamo, več veljamo, bolj smo sam svoj gospodar. Pha! Kako naivna misel za človeka, veliko bitje, ki premore  ne le razum, ampak celo veliki um. Živimo zaslepljeni od najrazličnejših novotarij, ki jih niti ne razumemo, še manj pa potrebujemo, ampak jih preprosto moramo imeti, ker sicer nismo “in”. Navadimo se. Prilagodimo. Obenem pa pogosto nostalgično hrepenimo po časih, ki so bili. Ko je življenju še vladala romantika, ko je zmenek ob šestih pomenil točno to, torej zmenek ob šestih, brez brnenja telefona v stilu: “Draga, 15 minut bom zamudil, le naroči mi kavico.” Mogoče je življenje res poenostavljeno zaradi tehnologije, vendar se včasih iz samega samoljublja  zanašamo nanjo, obenem pa poteptamo sočloveka. “Saj je vseeno, če zamudim, bom že sporočil po telefonu, ” si prevzetno mislimo. “Kaj pa je počakati 15 minut?” Verjetno bi vsakega bolelo, vsaj zaskelelo, če bi vedel, da je človeku, s katerim je dogovorjen za kavo, popolnoma vseeno, ali bo točen, ali pač ne…

Častimo mir in dobroto, hkrati pa tega v sebi ne najdemo. No, dobroto (vsaj tisto, vidno navzven in tisto, ki nudi različne davčne olajšave) še srečamo tu pa tam, kar se tiče miru pa močno dvomim. Sicer upam, da se motim, vendar se mi zdi, da človek prepogosto spregleda stisko drugega, bodisi ker je zaslepljen od svoji uspehov, bodisi ker se dela slepega. Hkrati se delamo srečne, čeprav globoko v sebi vemo, da se skrivamo pred svojo senco, namesto da bi ji sledili. Kažemo, kaj vse imamo, ne premoremo pa toliko poguma, da bi izstopili iz vlakca smrti in pokazali, kdo smo. Ker tega ne vemo, niti nam ni pomembno. Zanimivo se mi zdi, ko srečam človeka,  ki se nikoli ni spraševal in ki ga nikoli ni zanimalo, kaj je njegovo bistvo, zakaj je na svetu, čemu “tukaj, zdaj”? Četudi to sam trdi, mu ne verjamem, saj je vsakdo zagotovo bil otrok. Imam ga za dokaz, da z leti izgubljamo otroško zvedavost, ki nas vodi do spoznavanja neznanega. Vsi otroci sprašujejo in vsi otroci so iskreni. V družinah so pogoste anekdote o njihovih družinskih člani iz časov, ko so bili še “majhni ljudje”. Verjetno ga ni junaka, ki ne bi vsaj kdaj z velikimi očmi, čudnimi vprašanji, odrezavimi odgovori presenetil odraslega. Ne vem zakaj, a vedno bolj opažam, da ljudje (nekateri bolj, drugi manj) izgubljamo otroka v sebi, nič več nas ne preseneti, kar ni v skladu s priučenim, preprosto ni resnično. Pozabimo uporabljati domišljijo, sčasoma se na njej nabere toliko prahu, da potone v pozabo. Begamo. Mislimo, da trdno stojimo na tleh, da imamo vse niti v rokah, kljub vsemu pa zaradi drevesa ne vidimo gozda.

Vsak dan se zbujamo v navidezno srečnost, ki je stlačena za porisanim obrazom. Imamo stanovanje, kariero, avto višjega razreda, vikend na morju, družino z dvema poštirkanima otrokoma in psom ter zlato ribico. Da ne pozabim na vrt in čoln v izolski marini. Smo srečni, v očeh družbe nam ne manjka nič. In potem se čudijo, zakaj se toliko takih “zglednih” družin razbije, zakaj otroka kar naekrat iz pravljice padeta v realnost, ko se zanju na sodišču prepirata starša kot za nekakšno blago. Malce karikiram, vendar želim povedati, da smo pogosto le navidezno srečni. In smo s tem zadovoljni. Kar naenkrat pa proti koncu poti ugotovimo, da je bilo naše življenje prazno, da bi lahko dajali več in naredili več, predvsem za sočloveka. Za bližnjega in za človeka nasploh. In da bi več lahko naredili zase. Verjetno si nihče ne želi priti do take ali podobne točke, vsak hoče živeti polno, uživati v iskanju svoje sreče in poti.

Vendar sreče ne nosi denar, materialne stvari. To prej kot slej vsak ugotovi, če prej ne, ko zboli. Zadovoljstvo je treba najti v samem življenju. Uživati v vsem, kar počnemo. Imeti radi, kar delamo in delati, kar imamo radi. Živeti, biti človek, ljubiti vsak dan in užiti vsak trenutek, kot da bi bil naš zadnji. Naučiti se moramo spregledati, odstraniti preveze z oči, obuditi radovednost v nas, predvsem pa vzgajati sočutje. Vsak lahko po svojih močeh prispeva za boljši svet, vsak dan je lahko nova priložnost, da naredimo nekaj lepega za sočloveka. In vsak dan ponuja priliko, da se bolj spoznamo, da smo bližje sebi in svojemu bistvu. In s tem tudi smotru svojega življenja.

  • Share/Bookmark

Obžalovanje je eno navadno sranje!

Komentiraj

Objavil/a violeta 15.06.2009 ob 09:30 pod Cogito, ergo sum!

Ne znam opisati svojih občutkov. Jeza, zvezana z nemočjo, poročena z obžalovanjem in jalovim upanjem. Mogoče. Ne vem. Zagotovo obžalujem. Z vsem srcem. In kaj pomaga tolčenje po glavi? Prav nič. Zaradi pretiranega razmišljanja o preteklosti je mimo mene zbežalo kar nekaj lepih dni in še več neponovljivih trenutkov, ki sestavljajo vsakdan. Ravno tistih, ki rišejo mavrico življenja.

Obžalujem. Vendar spremeniti ne morem ničesar. Lahko jočem, se spominjam in postavljam na glavo, situacija bo še vedno takšna, kot je. Lahko do konca življenja objokujem zamujen vlak, bolje zagotovo ne bo. Še vedno ne razumem popolnoma, vendar se globoko v sebi zavedam, da je čas, da preusmerim tirnice. Da jeza dobi svojo obliko in obžalovanje sprejme situacijo v njeni popolni sliki. Življenje je minljivo, ljudje prihajo in odhajajo. Nekateri pustijo globoko sled v nas, spet drugi so le neznan obraz v množici. Vsak ima svojo ozek krog sveta, kateremu vlada. Vsak ima svoj košček neba, svojo pot, svoje sanje in svoje življenje. Nekateri le s svojo bližino barvajo vsakdan, potreben je en nasmeh, dve besedi in trije pogledi: za dober dan, zame in v slovo. Brez nekaterih je svet pust, prozoren, žalosten. Srečno je lahko le nebo, ki je dobilo najlepšo zvezdo. Vse lepo mine. Prehitro.

Življenje je polno presenečenj. Vsak dan znova je preiskušnja, vsako jutro nov dar. Življenje se ne meri po kvantiteti, ampak kvaliteti. Zdaj to končno dojemam. V tem trenutku je v resnici pomembna najmanjša malenkost, ki se bo morda nekoč v prihodnosti izkazala za velik trenutek. Potrebno je uživati vsak dan… to pomeni kvaliteto življenja. Živeti pomeni spustiti se iz vajeti, pozabiti na službo, vsakdanje skrbi in najrazličnejše zdrahe, ki nam le meglijo pogled. Živeti pomeni prisluhniti otroku v sebi, se nasmejati iz dna duše, ljubiti z vsem srcem. Opaziti morda lepote, ki so mnogim skrite in upočasniti svoje misli ter narediti tisto, kar narekuje srce. Tvegati. Upati. Živeti.

Vsak je nor na nek svoj način. Ravno ta norost dela ljudi različne, loči jih od ostalih posameznikov. Izraža jaz, svojo edinstvenost. Ljudje se dandanes bojijo biti nori. Ne vem, ali to izvira iz preteklega sistema, ali se ljudje preprosto premalo poznajo in sploh ne vedo, kdo so in kam gredo… ne vem. Priznam pa, da tudi sama včasih ne vem, kam grem. Niti zakaj je nekaj dobro… kar ne ubije, krepi, pravijo. Verjetno kar drži. Hvala, ker si mi pokazal, da je treba biti drugačen. Verjetno se res ne splača brskati po preteklosti in se spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo. Življenje je prekratko. Prehitro izgine jutri in postane lani. Ljudje smo preveč vpeti v vsakdan, pozabljamo na drobne lepote, le kako ne bi pozabljali na druge, če si ne vzamemo časa niti zase. Ne poznamo se. Ker preveč hitimo. Preveč smo zaverovani vase in preveč lakomno gledamo na sosedov nov avto. Preveč smo prepirljivi, ne znamo popuščati, vsak zahteva svojo pravico. Ker jo lahko. Ker jo zasluži. Slepi smo za poglede drugih, naše oči so zavezane, ušesa oglušela. Vidimo le svojo plat. Izgubljamo občutljivost.

Čar življenja je v premagovanju ovir, osvajanju postojank in nenazadnje vrhov. Včasih je pot, po kateri te pošlje tok življenja, precej trnava, v daljavi je vidna le pusta planjava brez vsakršnega upanja. Vendar jo prehodiš. Ker veš, da te pot naredi močnejšega. Ko prideš na cilj, si pripravljen na nove izzive… prestopil si še eno stopničko v izgradnji samega sebe. Težka situacija lahko postane le priložnost za osvajanje novih vrhov. Če jo sprejmeš takšno, kot je, in se ne sprašuješ. Postane del življenja. Ko ureznina. Najprej močno krvavi, nato se spremeni v krasto. Ko se rana zaceli, ostane brazgotina, ki je večja, če je rana bolj globoka. Vendar ne boli več. Postane del našega telesa in duha. Sčasoma. Tudi tokrat bo tako. Rana se bo zacelila, brazgotina bo ostala… Taka je pač šola življenja!

  • Share/Bookmark

Tukaj in zdaj

Komentiraj

Objavil/a violeta 14.05.2009 ob 21:19 pod Cogito, ergo sum!

Hrepeneče se oziram nazaj in si zaželim preteklosti. Le za en sam samcat trenutek.  Poželjivo se spogledujem s svetlo prihodnostjo. Upajoče. Misli mi neprestano švigajo od minulega do še nerojenega delčka mojega življenskega mozaika. A nekaj manjka. Izginil je tukaj in zdaj. Poniknil v žrelu obžalovanja in jalovega upanja. Preteklost, prihodnost. Prihodnost, preteklost. Nekaj, kar je že bilo. Nekaj, kar šele bo. Kar je, v bistvu ni. Ravno tisto, kar je pomembno, se je razblinilo kot milni mehurček. In vzelo prostor sanjam.

Pogledam v nebo. V hipu se zbudim in spomnim. Ni važno, kaj je bilo, niti ni pomembno, kaj šele bo… edino, kar je nekaj vredno, je tale trenutek. V njem je nešteto izpolnjenih sanj in vsakdanjih lepot, le odkriti jih je potrebno. Jih videti, slišati, vonjati, okusiti, tipati, občutiti in verjeti vanje. Mogoče jih celo razumeti. Včasih. Pogledam v nebo. Je še kje bolj modra modrina? Sonce se kot tihi bojevnik oprijema bližnjega hriba… noče še zaiti, lovi še zadnji razgled na prelepo dolino. Pomladni svet je oživel, ne morem ujeti vseh zvokov, niti jih razpoznati. Zaprem oči, objamem drevo. Polno je življenja. Kot bi potrpežljivo stalo tam in čakalo, da bo napočil trenutek, ko bo končno lahko povedalo svojo zgodbo. V tem trenutku se počutim peresno lahko, lahko bi zletela. “Imam ga, imam ga,” vre v meni. Imam tukaj in zdaj. Čisto svoj delček sveta.

Preteklost je daleč za mano. Ne morem je spremeniti in nima je smisla objokovati. In prihodnost ne bo vedno popolnoma v mojih rokah. Zato včasih izgublja ves smisel skrbno načrtovanje. Ne rečem, da naj človek pozabi preteklost… nikakor ne. Pretekle izkušnje so nas pripeljale do sedanjosti, nas izgradile in naredile močnejše. Če jih sprejmemo takšne, kot so, in se ne obremenjujemo z njimi, bomo lahko začutili tukaj in zdaj. Načrtovanje prihodnosti, postavljanje ciljev je dobro, saj si s tem zarišemo pot, po kateri bomo hodili. Ne begamo, ampak sledimo svojim smernicam. Pomembno je biti aktiven, se prilagajati spremembam in biti sočuten. Če bomo vsi delali dobro in sledili skupnim vrednotam, bo prihodnost lepa. Če bomo našli sožitje in se odpovedali prevladi, bomo preživeli. Če bomo gojili sovraštvo in verjeli v zlo, bo prihodnost slepa. Če bomo še naprej igrali na strune antropocentizma in se postavljali nad vse, se nam bo narava maščevala. Naši zanamci bodo v boleči sedanjosti lahko z žalostjo gledali na svojo preteklost, ker za prihodnost ne bo več upanja. Tega ne smemo dopustiti. Človek ne sme postati brezobzirno, pohlepno bitje… ampak mora ostati sinonim za moralno in dostojanstveno življenje.

Pretirano ukvarjanje z minulimi pripetljaji in pretirana skrb za prihodnost le tratita energijo. Hodimo kot mačka okoli vrele kaše in v danem trenutku ne storimo ničesar. Ker smo preveč zatopljeni v razvozlavanje preteklosti in slepo planiramo prihodnost, spregledamo priložnosti, zavračamo uresničitev sanj in nikoli ne doživimo tistega tukaj in zdaj. Zato rada gledam v nebo. Da se spomnim.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Objavil/a violeta 11.04.2009 ob 15:45 pod pesmice

Enkrat sem napisala pesem zate
in njene črke so postale zlate.
Vkovane, zlagane.
Pribite, prikrite.
Vpregle kobile krilate
so moje spomine.
Vem, da ima te,
zagrižeš skomine.

Bila je oda tvoji življenjski kreposti,
odkrita hvalnica tvoji norosti.

Zaigrane, pretkane.
Skrite, opite.
Zavedena od svojih slabosti,
slepa za premike.
Podlegel si svoji grobosti,
želel si boš te slike.

Zdaj ostal je bled odsev navdiha,
ker senca v temi ne diha.
Razigrane, poveličevane.
Polite, zakrite.
Ne prebiram več starega stiha,
odporna na pepel.
Tvoj ego ne čuti prepiha.
Papir je davno obledel.

  • Share/Bookmark

Nov dan

Komentiraj

Objavil/a violeta 17.01.2009 ob 17:20 pod pesmice

Nov dan, novi začetki.

Pozabljeni dnevi
v tej zagonetki.
Ostali odmevi.

Novo jutro, ko nova misel

prešine napeto telo.
Grenak okus je obvisel,
oblaki jasnijo nebo.

Iskal si začetek,

začel pri koncu.
Ni zadetek,
če podoben si soncu.

Nov dan, nova pesem.

Pozabljeni stihi
ušli so v svet resen.
Ostali pridihi.

Novo jutro, ko nov šepet

se z mano prebuja.
Vse ostaja prazen klepet,
ko srce se kuja.

Iskal si izgubljene sanje,

začel si ob zori.
Pa sam nisi verjel vanje,
ko nebo ti dvori.

Kaj pomaga nov dan,

če ne vidiš svetlobe?
Vsak dan nov plan
ne odvzema sence tegobe.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »