Orange Wor(l)d

Ne znam opisati svojih občutkov. Jeza, zvezana z nemočjo, poročena z obžalovanjem in jalovim upanjem. Mogoče. Ne vem. Zagotovo obžalujem. Z vsem srcem. In kaj pomaga tolčenje po glavi? Prav nič. Zaradi pretiranega razmišljanja o preteklosti je mimo mene zbežalo kar nekaj lepih dni in še več neponovljivih trenutkov, ki sestavljajo vsakdan. Ravno tistih, ki rišejo mavrico življenja.

Obžalujem. Vendar spremeniti ne morem ničesar. Lahko jočem, se spominjam in postavljam na glavo, situacija bo še vedno takšna, kot je. Lahko do konca življenja objokujem zamujen vlak, bolje zagotovo ne bo. Še vedno ne razumem popolnoma, vendar se globoko v sebi zavedam, da je čas, da preusmerim tirnice. Da jeza dobi svojo obliko in obžalovanje sprejme situacijo v njeni popolni sliki. Življenje je minljivo, ljudje prihajo in odhajajo. Nekateri pustijo globoko sled v nas, spet drugi so le neznan obraz v množici. Vsak ima svojo ozek krog sveta, kateremu vlada. Vsak ima svoj košček neba, svojo pot, svoje sanje in svoje življenje. Nekateri le s svojo bližino barvajo vsakdan, potreben je en nasmeh, dve besedi in trije pogledi: za dober dan, zame in v slovo. Brez nekaterih je svet pust, prozoren, žalosten. Srečno je lahko le nebo, ki je dobilo najlepšo zvezdo. Vse lepo mine. Prehitro.

Življenje je polno presenečenj. Vsak dan znova je preiskušnja, vsako jutro nov dar. Življenje se ne meri po kvantiteti, ampak kvaliteti. Zdaj to končno dojemam. V tem trenutku je v resnici pomembna najmanjša malenkost, ki se bo morda nekoč v prihodnosti izkazala za velik trenutek. Potrebno je uživati vsak dan… to pomeni kvaliteto življenja. Živeti pomeni spustiti se iz vajeti, pozabiti na službo, vsakdanje skrbi in najrazličnejše zdrahe, ki nam le meglijo pogled. Živeti pomeni prisluhniti otroku v sebi, se nasmejati iz dna duše, ljubiti z vsem srcem. Opaziti morda lepote, ki so mnogim skrite in upočasniti svoje misli ter narediti tisto, kar narekuje srce. Tvegati. Upati. Živeti.

Vsak je nor na nek svoj način. Ravno ta norost dela ljudi različne, loči jih od ostalih posameznikov. Izraža jaz, svojo edinstvenost. Ljudje se dandanes bojijo biti nori. Ne vem, ali to izvira iz preteklega sistema, ali se ljudje preprosto premalo poznajo in sploh ne vedo, kdo so in kam gredo… ne vem. Priznam pa, da tudi sama včasih ne vem, kam grem. Niti zakaj je nekaj dobro… kar ne ubije, krepi, pravijo. Verjetno kar drži. Hvala, ker si mi pokazal, da je treba biti drugačen. Verjetno se res ne splača brskati po preteklosti in se spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo. Življenje je prekratko. Prehitro izgine jutri in postane lani. Ljudje smo preveč vpeti v vsakdan, pozabljamo na drobne lepote, le kako ne bi pozabljali na druge, če si ne vzamemo časa niti zase. Ne poznamo se. Ker preveč hitimo. Preveč smo zaverovani vase in preveč lakomno gledamo na sosedov nov avto. Preveč smo prepirljivi, ne znamo popuščati, vsak zahteva svojo pravico. Ker jo lahko. Ker jo zasluži. Slepi smo za poglede drugih, naše oči so zavezane, ušesa oglušela. Vidimo le svojo plat. Izgubljamo občutljivost.

Čar življenja je premagovanju ovir, osvajanju postojank in nenazadnje vrhov. Včasih je pot, po kateri te pošlje tok življenja, precej trnava, v daljavi je vidna le pusta planjava brez vsakršnega upanja. Vendar jo prehodiš. Ker veš, da te pot naredi močnejšega. Ko prideš na cilj, si pripravljen na nove izzive… prestopil si še eno stopničko v izgradnji samega sebe. Težka situacija lahko postane le priložnost za osvajanje novih vrhov. Če jo sprejmeš takšno, kot je, in se ne sprašuješ. Postane del življenja. Ko ureznina. Najprej močno krvavi, nato se spremeni v krasto. Ko se rana zaceli, ostane brazgotina, ki je večja, če je rana bolj globoka. Vendar ne boli več. Postane del našega telesa in duha. Sčasoma. Tudi tokrat bo tako. Rana se bo zacelila, brazgotina bo ostala… Taka je pač šola življenja!

Hrepeneče se oziram nazaj in si zaželim preteklosti. Le za en sam samcat trenutek.  Poželjivo se spogledujem s svetlo prihodnostjo. Upajoče. Misli mi neprestano švigajo od minulega do še nerojenega delčka mojega življenskega mozaika. A nekaj manjka. Izginil je tukaj in zdaj. Poniknil v žrelu obžalovanja in jalovega upanja. Preteklost, prihodnost. Prihodnost, preteklost. Nekaj, kar je že bilo. Nekaj, kar šele bo. Kar je, v bistvu ni. Ravno tisto, kar je pomembno, se je razblinilo kot milni mehurček. In vzelo prostor sanjam.

Pogledam v nebo. V hipu se zbudim in spomnim. Ni važno, kaj je bilo, niti ni pomembno, kaj šele bo… edino, kar je nekaj vredno, je tale trenutek. V njem je nešteto izpolnjenih sanj in vsakdanjih lepot, le odkriti jih je potrebno. Jih videti, slišati, vonjati, okusiti, tipati, občutiti in verjeti vanje. Mogoče jih celo razumeti. Včasih. Pogledam v nebo. Je še kje bolj modra modrina? Sonce se kot tihi bojevnik oprijema bližnjega hriba… noče še zaiti, lovi še zadnji razgled na prelepo dolino. Pomladni svet je oživel, ne morem ujeti vseh zvokov, niti jih razpoznati. Zaprem oči, objamem drevo. Polno je življenja. Kot bi potrpežljivo stalo tam in čakalo, da bo napočil trenutek, ko bo končno lahko povedalo svojo zgodbo. V tem trenutku se počutim peresno lahko, lahko bi zletela. “Imam ga, imam ga,” vre v meni. Imam tukaj in zdaj. Čisto svoj delček sveta.

Preteklost je daleč za mano. Ne morem je spremeniti in nima je smisla objokovati. In prihodnost ne bo vedno popolnoma v mojih rokah. Zato včasih izgublja ves smisel skrbno načrtovanje. Ne rečem, da naj človek pozabi preteklost… nikakor ne. Pretekle izkušnje so nas pripeljale do sedanjosti, nas izgradile in naredile močnejše. Če jih sprejmemo takšne, kot so, in se ne obremenjujemo z njimi, bomo lahko začutili tukaj in zdaj. Načrtovanje prihodnosti, postavljanje ciljev je dobro, saj si s tem zarišemo pot, po kateri bomo hodili. Ne begamo, ampak sledimo svojim smernicam. Pomembno je biti aktiven, se prilagajati spremembam in biti sočuten. Če bomo vsi delali dobro in sledili skupnim vrednotam, bo prihodnost lepa. Če bomo našli sožitje in se odpovedali prevladi, bomo preživeli. Če bomo gojili sovraštvo in verjeli v zlo, bo prihodnost slepa. Če bomo še naprej igrali na strune antropocentizma in se postavljali nad vse, se nam bo narava maščevala. Naši zanamci bodo v boleči sedanjosti lahko z žalostjo gledali na svojo preteklost, ker za prihodnost ne bo več upanja. Tega ne smemo dopustiti. Človek ne sme postati brezobzirno, pohlepno bitje… ampak mora ostati sinonim za moralno in dostojanstveno življenje.

Pretirano ukvarjanje z minulimi pripetljaji in pretirana skrb za prihodnost le tratita energijo. Hodimo kot mačka okoli vrele kaše in v danem trenutku ne storimo ničesar. Ker smo preveč zatopljeni v razvozlavanje preteklosti in slepo planiramo prihodnost, spregledamo priložnosti, zavračamo uresničitev sanj in nikoli ne doživimo tistega tukaj in zdaj. Zato rada gledam v nebo. Da se spomnim.

Enkrat sem napisala pesem zate
in njene črke so postale zlate.
Vkovane, zlagane.
Pribite, prikrite.
Vpregle kobile krilate
so moje spomine.
Vem, da ima te,
zagrižeš skomine.

Bila je oda tvoji življenjski kreposti,
odkrita hvalnica tvoji norosti.
Zaigrane, pretkane.
Skrite, opite.
Zavedena od svojih slabosti,
slepa za premike.
Podlegel si svoji grobosti,
želel si boš te slike.

Zdaj ostal je bled odsev navdiha,
ker senca v temi ne diha.
Razigrane, poveličevane.
Polite, zakrite.
Ne prebiram več starega stiha,
odporna na pepel.
Tvoj ego ne čuti prepiha.
Papir je davno obledel.

Nov dan, novi začetki.

Pozabljeni dnevi
v tej zagonetki.
Ostali odmevi.

Novo jutro, ko nova misel

prešine napeto telo.
Grenak okus je obvisel,
oblaki jasnijo nebo.

Iskal si začetek,

začel pri koncu.
Ni zadetek,
če podoben si soncu.

Nov dan, nova pesem.

Pozabljeni stihi
ušli so v svet resen.
Ostali pridihi.

Novo jutro, ko nov šepet

se z mano prebuja.
Vse ostaja prazen klepet,
ko srce se kuja.

Iskal si izgubljene sanje,

začel si ob zori.
Pa sam nisi verjel vanje,
ko nebo ti dvori.

Kaj pomaga nov dan,

če ne vidiš svetlobe?
Vsak dan nov plan
ne odvzema sence tegobe.

Rasta mi je sicer naložila prijetno opravilo, vendar pa nikakor lahko, saj precej težko pišem o sebi. Vendar sem se ob tej priliki potrudila in nastal je tale post. In kar je najpomebnejše, svet je ugledal še letos.

1. Vedoželjna vedno!

Moj svet se vsekozi vrti okrog (spo)znanja. Verjamem, da se vsekozi učimo in da ga ni junaka, ki bi imel vso pamet tega sveta. Zato vem, da nič ne vem, pa še v to nisem popolnoma prepričana. Nekako se mi zdi, da izhajanje iz predpostavke, da nekaj znaš, omejuje naše sposobnosti zaznave in spoznanja. Zato dvomi in izzivi vodijo moje življenje, opiram se na moč argumenta, predvsem pa poskušam razmišljati s svojo glavo. Saj je včasih ravno kmečka pamet tista, ki daje najbolj primeren odgovor v konkretni situaciji. Imam še veliko vprašanj in dilem, zato me želja po znanju pogosto popelje v knjižnico, kjer se počasi po svojih zmožnostih prebijam skozi zakladnico človeškega znanja.

Torej: “Dubito, ergo sum!”

2. Igriva…

Rada imam ljudi, družbo, otroka v sebi. Nihče ne bi smel pozabiti nanj, saj skrb zanj ohranja iskrice v očeh. Ljudje prepogosto pozabljamo na igro in smeh, saj je naš tempo življenja ubijajoč… pogosto pozabljamo celo na lastne otroke, kje bi imeli še čas za tistega, ki je v nas? Zato se mi zdi pomembno, da se včasih izprežem iz vsakdanjika in naredim tisto, kar mi pade na pamet… morda pokažem jezik, naredmi preval ali pa premetavam kozolce po rosni travi. V tistem trenutku ne razmišljam veliko, sploh pa ne o problemih, ki jih nosim na plečih. Zato je otroška igra dobra in zato skušam ohranjati igrivost, saj dobro vpliva tudi na druge.

3. ORANŽNA!!

Vedno in povsod! Oranžna barva odseva pozitivnost in me prežema z optimizmom. Z mano je že kar nekaj let in me navdihuje. Name deluje kot magnet… kjer je kaj oranžnega, tam sem jaz… oziroma kjer sem jaz, je zagotovo tudi kaj oranžnega. Zato redno koristim usluge SŽ, saj se ob tirih moje oči prav spočijejo po napornem dnevu. Verjetno oranžna blagodejno vpliva na vse ljudi, saj je svetla, vedra barva. Zato je moj dolgoročni cilj, da oranžna preplavi svet. Pa še nekje sem prebala, da obkroženost z oranžno barvo povečuje plodnost, zato Slovenci… le kaj čakate/mo?

4. Ljubeča do sveta

Zaljubljena vsak nov dan, zaljubljena v svet. Moje življenje je od samega začetka obkroženo z ljudmi, zato jih imam rada in verjamem v človeško dobroto. Kljub prepogosti hibernaciji. Rada imam naravo, saj me pomirja. Zato me boli srce, ko vidim, kakšen odnos imamo ljudje do svoje Matere! In najrajši imam živali, saj so najbolj iskrene. Dotaknejo se srca za vedno. Verjamem torej, da tudi naš planet potrebuje ljubezen, ki nam jo z enako mero vrača. Krožnosti ne moremo uiti, zato je čas, da se zbudimo.

5. Edinstvena.

Kot smo vsi. Verjamem, da smo si različni, a kljub vsemu enaki. Vendar pa človek ne sme (p)ostati zgolj številka, saj se vsak individuum ponaša z le njemu lastnimi lastnostmi, ki jih lahko stlačimo v pojem osebnosti. Vsak človek je bitje zase, vsi skupaj pa tvorimo družbo, ki mora vse te posameznike obravnavati enako, navkljub vsem razlikam med nami. Zato verjamem, da smo vsi ednistveni in skušam ostati strpna, čeprav se morda z določenimi nazori ne strinjam.

6. Trmasta!

Zaradi trme sem privozila življenje do sem, kjer sem. Čeprav moram biti iskrena, da je včasih težko samemu sebi priznati, da je določen zid pretrd in da si ob njem le razbijaš glavo. Ha, pa vendar sem se naučila, da je včasih potrebna le sprememba zornega kota. Če zida ne moreš razbiti, ga včasih lahko preskočiš, ali pa ga preprosto obideš. Resda je pot daljša, a glava ostane cela. Trma torej v pravi meri.

7. Aktivna

Nemirni duh mi nikakor ne da obstanka na enem mestu. Zato sem vedno za akcijo. Če drugega ne, se mi po glavi plete nešteto misli, ki se jih trudim spraviti v red. Trudim se ostati budna. In kor pravi Primož Trubar: “Stati inu obstati!”

Violeta torej.

Štafetno palico pa predajam Katji. Vsem lepe praznike!

Ravno teden dni nazaj mi je po naključju pod roke (po prste, če sem natančnejša) prišel članek, ki mi nikakor ne gre iz glave. Govori o človeku, ki je moral svoj obstoj dokazovati na sodišču, saj je bil zaradi administrativne napake izbrisan iz registra živečega prebivalstva. Bolj kot razmišljam o njem, bolj se sprašujem, v kakšnem svetu živimo. In bolj kot razmišljam o tem našem svetu, vedno manj me tovrstni članki/dogodki čudijo.

Sprašujem se, zakaj je bil sploh potreben sodni postopek, mar ni uslužbencu na okencu takoj jasno, da človek, ki stoji pred njim, živi?! Ali ne bi bilo preprosteje poiskati morebitnega krivca, priznati napako in jo popraviti na bolj človeški način? Glede na to, da so v dandanašnjem času najrazličneješe evidence dostopne v elektronski obliki, bi bil potreben le klik za popravo krivice. Ne pa enoletna borba na sodišču. Sprašujem se, ali so uradniki tako slepi sami po sebi ali jih zaslepi le sistem? V upanju se nagibam k slednjemu, saj kljub vsemu dogajanju doma in po svetu skušam ohranjati zaupanje v ljudi.

Verjetno si z lahkoto predstavljate podobno situacijo v Sloveniji. Pridete na upravno enoto, hočete podaljšati osebno izkaznico, nakar doživite šok. Gospa z debelimi očali, prijetno urejena, varno locirana za steklenim okencem, vam reče, da žal to ni mogoče, saj v njenih papirjih piše, da ste mrtvi. Seveda tudi prepričevanje ne obrodi sadov, saj ima ona podatke, da ste pod rušo, čeprav vi sami polni adrenalina (verjetno že brez potrpljenja in še kako živi) stojite pred njo. Ja, ampak tako pač je, v njenih dokumentih ste odpisani, preprosto vas ni. Edino kar lahko “prijazna” gospa naredi za vas (preden gre na malico) je to, da vas pošlje na naslednje okence in če je dobre volje, bo celo pravo. Sicer pa si z lahkoto lahko vzamete dopust, da ugotovite, kako naprej…  Postanete ujetnik birokracije, zasužnjen, neživeč, dokler ne dokažete nasprotno. Blodite po upravnem labirintu, v upanju, da ugledate luč na koncu tunela. Sprašujem se, čemu je potreben tovrsten formalizem in slepo sledenje predpisom brez vsakšnega občutka za njihov smisel? Ali ljudem takšno ravnanje narekuje sistem, ali se ljudje sploh še lahko odločajo po zdravi kmečki pameti ob poplavi najrazličnejših predpisov?

Ni ga trdnejšega zidu kot uradnik opremljen z navodili, mi odzvanja v mislih glas profesorja upravnega postopka. Kar poiskusite spremeniti ime in zamenjati osebne dokumente ali pa prijavite pogrešitev dokumentov ter nato še preklic prijave pogrešitve dokumentov. Boste videli, kako uspešni boste pri majanju zidakov. Velikega prepiha ne bo, to vam upam garantirati, vsaj glede na dosedanje izkušnje z neživljenjskim poslovanjem uradništva. In če ima ta naš uradnik v roki še orožje, ki se mu reče “obrazec”, potem je bitka zagotovo izgubljena, če ne že kar vojna.

Pa je vse to potrebno? Ali niso včasih predpisi in najrazličnejša navodila le krinka, da se nam ni potrebno ukvarjati s problemi drugih? Naše težave postanejo le še en primer, ki bo napolnil že tako prenatrpan predal. Le še ena “zadeva”. Ne razumem. Ali smo ljudje brez srca ali nas takšne naredi zahtevani formalizem v birokraciji? Ali so uradniki odraz globalne razčlovečenosti in odtujenosti, ali odtujenost in razčlovečenost delata uradnike? Kot po nekakšnem tekočem traku. Mi vsi pa čedalje bolj tonemo?

Da pa ne zajadram predaleč, ostajam pri članku, ki mi odpira še eno vprašanje. Naš ubogi gospod Stirb se je torej podal v sodni mlin, saj mu očitno drugega ni preostalo, ker tako  piše(!) v zakonu (najverjetneje - podrobnejša raziskava opuščena zaradi pomanjkanja znanja romunščine). Torej je moral na nek način dokazati, da živi… sprašujem se, če je bil slučajno postavljen izvedenec medicinske stroke, ki mu je preveril srčni utrip in dihanje… hm, ali so na sodišče pripeljali celo vse njegove sovaščane, ki so kot priče potrdili, da g. Stirb ni čudežno vstal od mrtvih? Hm, ali so morda odvzeli DNK vzorce njegovim krvnim sorodnikom in njemu, ter naredili primerjalno analizo DNK-ja? Ali je zadoščalo zgolj to, da se je on sam, verjetno psihično izmučen in zaskrbljen prikazal na sodišču ter zatrdil, da je to on in da ni nikoli umrl? Tega ne vem. Me pa skrbi že to, da je do takega postopka sploh prišlo. Nikakor si ne želim biti v njegovi koži. Višek vsega pa je, da bo moral sam nositi stroške postopka, do katerega ni prišlo po njegovi krivdi. Te teme ne bom niti načela, ker takoj trčim ob vprašanje pravičnosti, katere bistvo se mi zadnje čase izmika…

Torej pazite, kadar imate opravka z birokracijo. Ne le da (lahko) duhovno ubija človeka, ki se (na žalost) čedalje bolj skriva za masko uradnika, lahko ubije tudi s papirjem oziroma na papirju. Strah in trepet torej.

“Trenutek potrpežljivosti lahko obvaruje pred veliko nesrečo, trenutek nepotrpežljivosti pa lahko uniči celo življenje.”

(Kitajska modrost)

Mokro vejevje zakriva pogled,

  pristno, domače prebijava led.

  Skrivnostne podobe iz tvoje dlani,

  oblečen v tančico vlečeš sani.

Posekal si veje, solza spolzi,

  temačno je, a odpiram oči.

  Veter je tvoj sanjski zaveznik,

  kar naenkrat želiš postati pesnik.

Zunaj pa nebo bridko ječi,

  izgublja svetlobo, navdih in moči.

  Zaliva vse, kar vidi pod sabo,

  pa le zakriti želi najslajšo vabo.

In besede ostale so neznanka,

  le molčeče se včasih razreši uganka.

  Življenje prinaša nova spoznanja,

  če le ne prespiš celotnega spanja.

Dež spere ostanke preteklega dneva

  in z jutrom se spomniš le še odmeva.

  Nekoč boš tudi ti odprl oči,

  se zbudil v dan poln moči.

Ne bo te več motilo mokro vejevje,

  veš, še ljubil boš jutranje deževje.

  Opralo bo zaspanost z obraza,

  ubranilo te bolečega poraza.

Otresel se boš svojih slabosti,

  predajal sebe življenski grobosti.

  Takrat šele… boš zaživel,

  ko sam lahko boš te misli ujel.

Sedi na terasi sveta in opazuje planet. Smeji se človeški naivnosti in požrešnosti. In joče zaradi nemoči. Svojo pasivnost spreminja v pozitivo, saj se s tem izmika začaranemu krogu. Noče, da ga posrka vase in mu zamegli pogled. Zato čaka. Ogromno dela ima z glasovi v glavi, dobrimi in zli. Včasih jih posluša, včasih ignorira. Včasih je tako zatopljen vase, da jih niti ne sliši. Tako se poglobi vase, da ne vidi ničesar okrog sebe. In v takšnem stanju sva se prvič srečala. Kar sedel je, zrl predse, ni me opazil. Vsaj tako se je zdelo na prvi pogled. Zlil se je z okoljem, kot kameleon je prežal v svoji krinki. Ko sem se tiho kot mačka plazila mimo, je naenkrat poskočil. Bilo je ravno v trenutku, ko se mu zastrla pogled na obzorje. “Sonce zahaja,” je bleknil kar tjavendan, “vendar še vedno slišim šepet žarkov.” Debelo pogledam, čeljust se mi povesi in si mislim, da ta človek ni pri pravi. Vzdihnem, a mi zmanjka besed. Rajši zaprem usta, preden zinem kakšno neumnost. “Kako tiho je tu, ” prekinem morečo tišino, ki pa niti ni bil tako grozna. Nič. Prav prijalo je, da se ni vključil v pogovor. Kar sedela sva. On, ves zatopljen vase in jaz, polna radovednosti. Hotela sem oditi, a mi nekaj na tem čudaku ni pustilo. Kar naekrat se je prebudil, pokazal zanimanje zame. Pogledal me je od glave do pet in spet nazaj. Nato je pomignil z glavo, naj pridem bliže. “Naj ti povem zgodbo, ki te bo prepričala, da je svet precej glasnejši kot se tebi zdi.” Pohlevno prisedem, zaradi njegovega pogleda si niti nisem upala oporekati. In začne…

“Živela je deklica, ki je predolgo in prerada spala. Svet je ni zanimal, ljude ji niso bili blizu. Utapljala se je v svojih sanjah, trenutki pa so bežali mimo. Uživala je v tem, da je bil dan enak dnevu, saj se ji tako ni pripetilo nič nepredvidljivega. Živela je varno zavita v vato, navidezno srečna, saj drugačnega življenja ni poznala. Hodila je po soncu, a ni čutila njegove topline; videla drevo, a ni slišala šelestenja listja in čivkanja ptičjega zaroda; dihala je zrak, a ni začutila vonja cvetlic. Bila je, kar ji je bilo naročeno biti. Čudno… a če dobro premisliš, vsi v življenju igramo vloge. Najprej vlogo pridnega otroka, varovanca, zglednega učenca, dijaka, študenta, zagnanega delavca, ljubečega partnerja, starša…itd.  Sčasoma te vloge postajajo čedalje bolj zahtevne in čedalje bolj zapletene. V nekatere se bolj ali manj vživimo. Nekatere zaživimo, druge spet igramo z muko. In tako sčasoma izrivamo svoj jaz.

Deklica je bila pridna hčerkica, vedno vzorna z odličnim uspehom. Čeprav bi včasih najraje vse skupaj nekam poslala, je vedno znova stisnila zobe, da je dosegla pričakovanja svojih staršev in učiteljev. Prijatelje je skrbno zbirala, take enake njej. Ker pa je ona bila cvet popolnosti, ji nihče ni segel niti do kolen… zato prijateljev ni imela. Niti jih ni potrebovala, saj je prav dobro živela v svojih sanjah. Kot majhen robot je vstopila v svet odraslih, okrašena z akademskimi lovorikami, nabita s privzgojeno samozavestjo, brez čuta za svet in soljudi. In je živela. Vsak dan 5. v mesecu je štela zaslužen denar in ga dajala na kupček. Da si kupi kaj lepega, kar jo bo napolnilo. Nov avto, računalnik, telefon, nakit, obleke, osebni trener, psihiater. Svoje delo je oboževala, saj ni prekinjal njenega vseživljenskega spanca, niti ji ni dajalo vpogleda v svetobolje. In tako je zakorakala v Kristusova leta, na vrhuncu svoje igralske kariere. Ki pa se je ni niti zavedala. Kraljevala je na svojem prestolu, se imela za drugačno, boljšo. Toda tudi ta krona se je zamajala. Podrl se ji je svet. Zaradi pohlepa je ostala brez vsega, kar ji je kaj pomenilo… brez kariere, avta, nakita, trenerja; ostale so ji le obleke, telefon in psihiater na stroške države.

Popolnoma skurjena je gledala skozi okno in objokovala stvari, ki jih je izgubila. Bila je osamljena. Odločila se je, da vse skupaj prespi. In je spet spala. Nekega jutra se zbudi in opazi dež. Spet se zazre skozi okno in opazuje, kako kapljice izpirajo vso umazanijo ulice. Zagleda se v ljudi, ki z dežniki stopicajo mimo luž, vsak hiteč v svojo stran. Zave se, da je ona ena izmed njih. Le da se ji po dolgem času nikamor ne mudi. Službe pač nima več. Kar nekrat posije sonce. Deklica prvič v življenju opazi mavrico, tako zaresno. Impresionirana od njene lepote, nase navleče hlače in plašč. Odhiti ji naproti. Steče vzdolž ulice, počuti se svobodno, nihče je ne more ustaviti. Skače po lužah, presliši mamin glas v glavi, ki jo brez razumske razlage opominja, da se to pač ne počne. Najrajši bi se povaljala v blatu, ji šine v glavo. Spet steče. Ustavi se šele na obrobju gozda. Globoko vdihne. Čuti sladkobo jutra, ki ga je iz sna prebudil dež, sliši šumenje drevesnih krošenj in se sprašuje, od kje prihajajo vsi ti zvoki. Čivkanje, trkanje, pokanje, šumenje, brbotanje, pihljanje, prhotanje, sikanje, brenčanje. Kot nežna melodija najboljšega in najbolj prefinjenga orkestra. Ubrano in ustrojeno. Začarana od lepot pogleda še nad sabo. Prvič v življenju opazi njegovo brezmejnost, prvič v življenju vidi ovčke na nebu in čuti toplino žarkov. Vendar ji oči še vedno uhajajo k mavrici, želi jo najti. Steče. Kar naekrat se ustavi. Le pogleda jo in se zave, da ji to zadošča. Da jo ima le s pogledom. Da ne bo iskala njenega začetka. Ker to najverjetneje pomeni tudi konec. Usede se med cvetlice… počuti se kot ogromen čmrlj, ki je preživel strmoglavljenje, vendar je srečna.  Zave se, da nekam sodi. In da za to ne rabi niti denarja niti ugleda… še manj pa moči. Zahihita se kot razigran otrok. Pozabila je že, kaj je smeh iz srca.

Deklica se je zbudila, spi in sanja še vedno rada, vendar ne predolgo. Saj ve, da s spancem zamuja nešteto trenutkov. Svet ji je blizu, z njim se je zlila, na ljudi gleda drugače. Vsak dan je nekaj novega, pomeni ji novi izziv, ki ga sprejme z nasmehom na obrazu. Vato, v katero je bila ovita, je razdelila, naj se vsi počutijo varne. Hodi po soncu in sliši šepet žarkov, sliši šelestenje listja, vonja cvetlice. Pa ne le to… Življenje zajema z veliko žlico, trudi se da ji noben, niti najmanjši trenutek ne uide. S tem si gradi preteklost in pripravlja temelje za prihodnost. Še vedno igra vlogo. Pa ne pridne hčerke, zgledne študentke, zagnane delavke, ljubeče partnerke… ampak svojo vlogo. Ki pa se, roko na srce, prav pogosto prekriva z omenjenimi pridevniki. Ker je srečna, lahko osrečuje druge in jim pomaga najdi pravo pot. Ime ji je bilo Stella.”

Ne vem, kdaj, ne vem, kako, vendar sem med njegovim pripovedovanjem zaspala. Ko sem se prebudila, ga ni bilo več. Oprezala sem okoli, če se je mogoče spet ovil v svojo krinko, a ga ni bilo. Ostala sem sama. Ugriznem se v jezik, še enkrat se ozrem okoli, napnem ušesa…. Še zdaleč nisem sama! Še manj pa osamljena. Okrog mene je nešteto zvokov, nešteto bitij, ki se borijo za obstanek, prav tako kot jaz. Nešteto je trenutkov, ki jih ne smem zamuditi, ne vem, kaj sploh še počnem tu. Morda ga spet srečam.

P.S. Vsi liki so izmišljeni. Podobnost z resničnim življenjem avtorja je zgolj naključje.:)