Orange Wor(l)d

… je pouk plesa v dežju.”  Tako pravijo. In če dobro premislim, tale uvodni stavek ni ravno za lase privlečen. V življenju obstajajo stvari, ki jih sam iščeš, in stvari, ki te poiščejo. Ki si jih nisi izbral, mogoče celo nočeš, da pridejo in po njih nisi več isti človek. Ko/Če se ti to zgodi, imaš na razpolago dve možnosti. Ali pobegneš in jih skušaš pustiti za seboj, ali pa počakaš in se spopadeš z njimi. Ne glede na to, katero opcijo izbereš, te ta spremeni in izbiraš lahko le to, ali te spremeni na boljše ali slabše. Če le čakaš, se trenutek odpelje mimo. Kar naenkrat se zaveš, da padaš z drevesa in slepo kriliš z rokami, da bi se oprijel rešilne bilke. Če se soočiš s problemom, je sicer mogoče, da te le-ta zdrobi, vendar pa po razrešitvi po navadi najdeš dovolj časa in moči, da delčke sebe sestaviš nazaj. Če pa zbežiš, te prav tako zmelje, vendar zaradi vesti in nenehnega spraševanja za vedno ostaneš v koščkih, ki iz dneva v dan postajajo manjši, dokler se ne razbliniš. Bolje je, da obžaluješ, kar si storil, kot pa da objokuješ nekaj, česar nisi naredil.

Najbrž je res nesmiselno čakati, da se dež izlije, če se lahko preprosto naučiš manevrirati med dežnimi kapljicami. Lahko si kupiš tudi dežnik, ki te bo ščitil pred ujmo ali pa preprosto vzljubiš vodo. Važno je, da se lotiš. Vsak doseže svoj cilj po svoji poti, eni gredo radi v hrib, drugim je ljubša lagodnejša vožnja po klancu navzdol. Niti ni važno, katero potko izbereš, pomembno je, da se boriš in nekako rineš naprej. Več kot je kilometrov za tabo, bolj izkušen voznik si, manj te motijo ovinki, klančine, spusti ter luknje na cestah. Tudi neznane poti z leti postajajo bolj svetle in manj zavite. Naučiš se iskati bližnjice ali pa celo bližnjice poiščejo tebe. Le oči je potrebno odpreti.

Verjetno je vsakdo že kdaj opazil, kako je ujet v vsakdan. Zjutraj vstaneš, popiješ kavo, se urediš, napokaš v avto in si že na poti v službo. Delaš, pomalicaš, delaš, vmes pade še kakšna kava, mogoče pijača po službi… in si že na poti domov, kjer te ponovno čakajo vsakdanja opravila. Kosilo, sprehod, pes, vrt, večerja, poročila, spat. In vsak dan znova. Znova in znova. Hudo je biti priklenjen, čeprav z zlato verigo. Medtem ko si popolnoma ujet v tempo modernega življenja, spregledaš tihi mimohod neštetih momentov, ki dajejo dnevu kvaliteto. Ne vidiš, kako kapljica spolzi po listu, ne slišiš šelestenja metuljevih kril, ne občutiš jutranje rose in ne okusiš sladkosti sadežev narave. Le komaj čakaš vikend, da se “odklopiš”. In se pritožuješ, če je vreme slabo. Ne vidiš pa, kako je življenje lepo samo po sebi, da je življenje res darilo. Vsak dan znova je podarjen, če dežuje ali če sije sonce. Le od tebe je odvisno, ali boš živel ali le životaril.

No, v coklah pač ni treba iti zajcev lovit, tega ne trdim, pa tudi glava naj ostane cela, če se ti že zid ne smili. Vendar ne dopusti, da na videz majhni, a v bistvu veliki trenutki, kar bežijo mimo tebe. Ozri se naokrog, spočij si oči, sčisti misli in se posveti sebi. Ne spreglej drobnih trenutkov in ne skrij se v kot, ko ti vse narobe gre. Bori se!! Saj tudi labod vse življenje leta nad blatom, a ostane bel…

Verjetno je že vsakdo kdaj prebral kakšen zapis, ki mu je segel do srca. Pa naj bo to osebna izpoved, lepa misel ali pač literarno delo. Karkoli. Tudi sama sem na nek turoben dan, mesece nazaj, vsa zasanjana brskala po spletu in čisto slučajno naletela na zgodbico, ki mi glede na takratno počutje polepšala dan. Oziroma sem si ga polepšala sama, zgodbica mi je le pomagala narediti preskok v glavi. Itak je vse v nas, le potruditi se moramo, da najdemo najboljše v sebi. Tudi danes je eden izmed tistih dni, ko mi otožnost diha za ovratnik. A se ne dam, spomnila sem se na ta že kar malce zaprašen zapis… ga prebrala, se nasmejala in veselo vstopila v nov dan. Niti ne vem kdo je avtor, niti se ne spomnim več vira. A kljub vsemu jo objavljam, mogoče še komu osvetli misli:

“Nekoč je živel par z 12 let starim fantom in oslom.

Odločili so se, da bodo potovali, delali in spoznali svet. Tako so odpotovali vsi trije z oslom. Prišli so v prvo vas in ljudje so komentirali: “Poglejte tistega fanta, sploh ni lepo vzgojen…on sedi lepo na oslu, njegovi ubogi starši, že ostareli, pa ga porivajo.”

Žena reče možu: “Ne bomo dovolili, da ljudje grdo govorijo o najinem otroku.” Mož je posadil otroka na tla in se sam povzpel na osla.

Ko so prispeli v drugo vas, so ljudje mrmrali: “Poglejte, sram naj bo tipa…pusti, da otrok in uboga žena porivata osla, medtem ko je on v sedlu”.

Odločili so se, da se bo žena povzpela na osla, medtem ko bosta oče in sin držala uzdo za vlečenje osla.

Prišli so v tretjo vas in ljudje so komentirali: “Ubogi človek! Delal je cel dan, sedaj pa pusti, da je žena zlezla na osla. In ubogi sin, kdo ve kaj ga še čaka s tako mamo!

Zmenili in odločili so se, da se bodo vsi trije povzpeli na osla za novo nadaljevanje svoje poti.

Prispeli so v naslednjo vas in poslušali kaj pravijo vaščani: “Pošasti so, bolj pošastni kot osel, ki jih nosi. Mu bodo hrbet zlomili!”

Na koncu se obupani odločijo, da bodo vsi trije stopili z osla in hodili ob oslu, ampak, ko so šli skozi naslednjo vas, niso mogli verjeti govoricam ljudi, ki so se jim smejali: “Poglejte tiste tri idiote. Hodijo, tudi če imajo osla, ki bi jih lahko nosil!”

NAUK ZGODBE: Zmeraj te bodo kritizirali, govorili slabo, grdo o tebi in bo težko spoznati koga, ki mu boš všeč takšen, kot si. Torej, živi kot verjameš, delaj, kar ti pravi srce….tisto kar želiš….ampak življenje je kot igra v gledališču, ki nima začetnih vaj. Tako torej: poj, smej se, pleši, ljubi…in globoko uživaj vsak trenutek tvojega življenja…preden pade zastor in se predstava konča brez aplavzov.

Vzemi si čas za življenje!”

Medtem ko capljam po že uhojenih poteh in se skušam povzpeti na rame velikanov, mi nikakor ne da miru misel, da ljudje preprosto nismo to, kar kažemo navzven. Smo le kalup, popačene kopije svojih takšnih in drugačnih učiteljev. Nabiramo znanje, izbiramo sanje in prikrivamo sranje. Želimo biti srečni, obenem pa niti ne vemo, kaj sreča je. Svojo dušo polnimo z materialnimi mašili in sami sebi kompliciramo življenje. Zastonj si povzročamo skrbi, na koncu pa vseeno plačamo velik davek. Mislimo, da živimo, v resnici pa le navidezno gradimo slab ponaredek svojih želja. Obnašamo se, kot da bi živeli večno, kopičimo najrazličnejše bogastvo in sami sebi omejujemo svobodo. Vežemo se in se imamo za osvobojene. Več kot imamo, več veljamo, bolj smo sam svoj gospodar. Pha! Kako naivna misel za človeka, veliko bitje, ki premore  ne le razum, ampak celo veliki um. Živimo zaslepljeni od najrazličnejših novotarij, ki jih niti ne razumemo, še manj pa potrebujemo, ampak jih preprosto moramo imeti, ker sicer nismo “in”. Navadimo se. Prilagodimo. Obenem pa pogosto nostalgično hrepenimo po časih, ki so bili. Ko je življenju še vladala romantika, ko je zmenek ob šestih pomenil točno to, torej zmenek ob šestih, brez brnenja telefona v stilu: “Draga, 15 minut bom zamudil, le naroči mi kavico.” Mogoče je življenje res poenostavljeno zaradi tehnologije, vendar se včasih iz samega samoljublja  zanašamo nanjo, obenem pa poteptamo sočloveka. “Saj je vseeno, če zamudim, bom že sporočil po telefonu, ” si prevzetno mislimo. “Kaj pa je počakati 15 minut?” Verjetno bi vsakega bolelo, vsaj zaskelelo, če bi vedel, da je človeku, s katerim je dogovorjen za kavo, popolnoma vseeno, ali bo točen, ali pač ne…

Častimo mir in dobroto, hkrati pa tega v sebi ne najdemo. No, dobroto (vsaj tisto, vidno navzven in tisto, ki nudi različne davčne olajšave) še srečamo tu pa tam, kar se tiče miru pa močno dvomim. Sicer upam, da se motim, vendar se mi zdi, da človek prepogosto spregleda stisko drugega, bodisi ker je zaslepljen od svoji uspehov, bodisi ker se dela slepega. Hkrati se delamo srečne, čeprav globoko v sebi vemo, da se skrivamo pred svojo senco, namesto da bi ji sledili. Kažemo, kaj vse imamo, ne premoremo pa toliko poguma, da bi izstopili iz vlakca smrti in pokazali, kdo smo. Ker tega ne vemo, niti nam ni pomembno. Zanimivo se mi zdi, ko srečam človeka,  ki se nikoli ni spraševal in ki ga nikoli ni zanimalo, kaj je njegovo bistvo, zakaj je na svetu, čemu “tukaj, zdaj”? Četudi to sam trdi, mu ne verjamem, saj je vsakdo zagotovo bil otrok. Imam ga za dokaz, da z leti izgubljamo otroško zvedavost, ki nas vodi do spoznavanja neznanega. Vsi otroci sprašujejo in vsi otroci so iskreni. V družinah so pogoste anekdote o njihovih družinskih člani iz časov, ko so bili še “majhni ljudje”. Verjetno ga ni junaka, ki ne bi vsaj kdaj z velikimi očmi, čudnimi vprašanji, odrezavimi odgovori presenetil odraslega. Ne vem zakaj, a vedno bolj opažam, da ljudje (nekateri bolj, drugi manj) izgubljamo otroka v sebi, nič več nas ne preseneti, kar ni v skladu s priučenim, preprosto ni resnično. Pozabimo uporabljati domišljijo, sčasoma se na njej nabere toliko prahu, da potone v pozabo. Begamo. Mislimo, da trdno stojimo na tleh, da imamo vse niti v rokah, kljub vsemu pa zaradi drevesa ne vidimo gozda.

Vsak dan se zbujamo v navidezno srečnost, ki je stlačena za porisanim obrazom. Imamo stanovanje, kariero, avto višjega razreda, vikend na morju, družino z dvema poštirkanima otrokoma in psom ter zlato ribico. Da ne pozabim na vrt in čoln v izolski marini. Smo srečni, v očeh družbe nam ne manjka nič. In potem se čudijo, zakaj se toliko takih “zglednih” družin razbije, zakaj otroka kar naekrat iz pravljice padeta v realnost, ko se zanju na sodišču prepirata starša kot za nekakšno blago. Malce karikiram, vendar želim povedati, da smo pogosto le navidezno srečni. In smo s tem zadovoljni. Kar naenkrat pa proti koncu poti ugotovimo, da je bilo naše življenje prazno, da bi lahko dajali več in naredili več, predvsem za sočloveka. Za bližnjega in za človeka nasploh. In da bi več lahko naredili zase. Verjetno si nihče ne želi priti do take ali podobne točke, vsak hoče živeti polno, uživati v iskanju svoje sreče in poti.

Vendar sreče ne nosi denar, materialne stvari. To prej kot slej vsak ugotovi, če prej ne, ko zboli. Zadovoljstvo je treba najti v samem življenju. Uživati v vsem, kar počnemo. Imeti radi, kar delamo in delati, kar imo radi. Živeti, biti človek, ljubiti vsak dan in užiti vsak trenutek, kot da bi bil naš zadnji. Naučiti se moramo spregledati, odstraniti preveze z oči, obuditi radovednost v nas, predvsem pa vzgajati sočutje. Vsak lahko po svojih močeh prispeva za boljši svet, vsak dan je lahko nova priložnost, da naredimo nekaj lepega za sočloveka. In vsak dan ponuja priliko, da se bolj spoznamo, da smo bližje sebi in svojemu bistvu. In s tem tudi smotru svojega življenja.

Ne znam opisati svojih občutkov. Jeza, zvezana z nemočjo, poročena z obžalovanjem in jalovim upanjem. Mogoče. Ne vem. Zagotovo obžalujem. Z vsem srcem. In kaj pomaga tolčenje po glavi? Prav nič. Zaradi pretiranega razmišljanja o preteklosti je mimo mene zbežalo kar nekaj lepih dni in še več neponovljivih trenutkov, ki sestavljajo vsakdan. Ravno tistih, ki rišejo mavrico življenja.

Obžalujem. Vendar spremeniti ne morem ničesar. Lahko jočem, se spominjam in postavljam na glavo, situacija bo še vedno takšna, kot je. Lahko do konca življenja objokujem zamujen vlak, bolje zagotovo ne bo. Še vedno ne razumem popolnoma, vendar se globoko v sebi zavedam, da je čas, da preusmerim tirnice. Da jeza dobi svojo obliko in obžalovanje sprejme situacijo v njeni popolni sliki. Življenje je minljivo, ljudje prihajo in odhajajo. Nekateri pustijo globoko sled v nas, spet drugi so le neznan obraz v množici. Vsak ima svojo ozek krog sveta, kateremu vlada. Vsak ima svoj košček neba, svojo pot, svoje sanje in svoje življenje. Nekateri le s svojo bližino barvajo vsakdan, potreben je en nasmeh, dve besedi in trije pogledi: za dober dan, zame in v slovo. Brez nekaterih je svet pust, prozoren, žalosten. Srečno je lahko le nebo, ki je dobilo najlepšo zvezdo. Vse lepo mine. Prehitro.

Življenje je polno presenečenj. Vsak dan znova je preiskušnja, vsako jutro nov dar. Življenje se ne meri po kvantiteti, ampak kvaliteti. Zdaj to končno dojemam. V tem trenutku je v resnici pomembna najmanjša malenkost, ki se bo morda nekoč v prihodnosti izkazala za velik trenutek. Potrebno je uživati vsak dan… to pomeni kvaliteto življenja. Živeti pomeni spustiti se iz vajeti, pozabiti na službo, vsakdanje skrbi in najrazličnejše zdrahe, ki nam le meglijo pogled. Živeti pomeni prisluhniti otroku v sebi, se nasmejati iz dna duše, ljubiti z vsem srcem. Opaziti morda lepote, ki so mnogim skrite in upočasniti svoje misli ter narediti tisto, kar narekuje srce. Tvegati. Upati. Živeti.

Vsak je nor na nek svoj način. Ravno ta norost dela ljudi različne, loči jih od ostalih posameznikov. Izraža jaz, svojo edinstvenost. Ljudje se dandanes bojijo biti nori. Ne vem, ali to izvira iz preteklega sistema, ali se ljudje preprosto premalo poznajo in sploh ne vedo, kdo so in kam gredo… ne vem. Priznam pa, da tudi sama včasih ne vem, kam grem. Niti zakaj je nekaj dobro… kar ne ubije, krepi, pravijo. Verjetno kar drži. Hvala, ker si mi pokazal, da je treba biti drugačen. Verjetno se res ne splača brskati po preteklosti in se spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo. Življenje je prekratko. Prehitro izgine jutri in postane lani. Ljudje smo preveč vpeti v vsakdan, pozabljamo na drobne lepote, le kako ne bi pozabljali na druge, če si ne vzamemo časa niti zase. Ne poznamo se. Ker preveč hitimo. Preveč smo zaverovani vase in preveč lakomno gledamo na sosedov nov avto. Preveč smo prepirljivi, ne znamo popuščati, vsak zahteva svojo pravico. Ker jo lahko. Ker jo zasluži. Slepi smo za poglede drugih, naše oči so zavezane, ušesa oglušela. Vidimo le svojo plat. Izgubljamo občutljivost.

Čar življenja je v premagovanju ovir, osvajanju postojank in nenazadnje vrhov. Včasih je pot, po kateri te pošlje tok življenja, precej trnava, v daljavi je vidna le pusta planjava brez vsakršnega upanja. Vendar jo prehodiš. Ker veš, da te pot naredi močnejšega. Ko prideš na cilj, si pripravljen na nove izzive… prestopil si še eno stopničko v izgradnji samega sebe. Težka situacija lahko postane le priložnost za osvajanje novih vrhov. Če jo sprejmeš takšno, kot je, in se ne sprašuješ. Postane del življenja. Ko ureznina. Najprej močno krvavi, nato se spremeni v krasto. Ko se rana zaceli, ostane brazgotina, ki je večja, če je rana bolj globoka. Vendar ne boli več. Postane del našega telesa in duha. Sčasoma. Tudi tokrat bo tako. Rana se bo zacelila, brazgotina bo ostala… Taka je pač šola življenja!

Hrepeneče se oziram nazaj in si zaželim preteklosti. Le za en sam samcat trenutek.  Poželjivo se spogledujem s svetlo prihodnostjo. Upajoče. Misli mi neprestano švigajo od minulega do še nerojenega delčka mojega življenskega mozaika. A nekaj manjka. Izginil je tukaj in zdaj. Poniknil v žrelu obžalovanja in jalovega upanja. Preteklost, prihodnost. Prihodnost, preteklost. Nekaj, kar je že bilo. Nekaj, kar šele bo. Kar je, v bistvu ni. Ravno tisto, kar je pomembno, se je razblinilo kot milni mehurček. In vzelo prostor sanjam.

Pogledam v nebo. V hipu se zbudim in spomnim. Ni važno, kaj je bilo, niti ni pomembno, kaj šele bo… edino, kar je nekaj vredno, je tale trenutek. V njem je nešteto izpolnjenih sanj in vsakdanjih lepot, le odkriti jih je potrebno. Jih videti, slišati, vonjati, okusiti, tipati, občutiti in verjeti vanje. Mogoče jih celo razumeti. Včasih. Pogledam v nebo. Je še kje bolj modra modrina? Sonce se kot tihi bojevnik oprijema bližnjega hriba… noče še zaiti, lovi še zadnji razgled na prelepo dolino. Pomladni svet je oživel, ne morem ujeti vseh zvokov, niti jih razpoznati. Zaprem oči, objamem drevo. Polno je življenja. Kot bi potrpežljivo stalo tam in čakalo, da bo napočil trenutek, ko bo končno lahko povedalo svojo zgodbo. V tem trenutku se počutim peresno lahko, lahko bi zletela. “Imam ga, imam ga,” vre v meni. Imam tukaj in zdaj. Čisto svoj delček sveta.

Preteklost je daleč za mano. Ne morem je spremeniti in nima je smisla objokovati. In prihodnost ne bo vedno popolnoma v mojih rokah. Zato včasih izgublja ves smisel skrbno načrtovanje. Ne rečem, da naj človek pozabi preteklost… nikakor ne. Pretekle izkušnje so nas pripeljale do sedanjosti, nas izgradile in naredile močnejše. Če jih sprejmemo takšne, kot so, in se ne obremenjujemo z njimi, bomo lahko začutili tukaj in zdaj. Načrtovanje prihodnosti, postavljanje ciljev je dobro, saj si s tem zarišemo pot, po kateri bomo hodili. Ne begamo, ampak sledimo svojim smernicam. Pomembno je biti aktiven, se prilagajati spremembam in biti sočuten. Če bomo vsi delali dobro in sledili skupnim vrednotam, bo prihodnost lepa. Če bomo našli sožitje in se odpovedali prevladi, bomo preživeli. Če bomo gojili sovraštvo in verjeli v zlo, bo prihodnost slepa. Če bomo še naprej igrali na strune antropocentizma in se postavljali nad vse, se nam bo narava maščevala. Naši zanamci bodo v boleči sedanjosti lahko z žalostjo gledali na svojo preteklost, ker za prihodnost ne bo več upanja. Tega ne smemo dopustiti. Človek ne sme postati brezobzirno, pohlepno bitje… ampak mora ostati sinonim za moralno in dostojanstveno življenje.

Pretirano ukvarjanje z minulimi pripetljaji in pretirana skrb za prihodnost le tratita energijo. Hodimo kot mačka okoli vrele kaše in v danem trenutku ne storimo ničesar. Ker smo preveč zatopljeni v razvozlavanje preteklosti in slepo planiramo prihodnost, spregledamo priložnosti, zavračamo uresničitev sanj in nikoli ne doživimo tistega tukaj in zdaj. Zato rada gledam v nebo. Da se spomnim.

Enkrat sem napisala pesem zate
in njene črke so postale zlate.
Vkovane, zlagane.
Pribite, prikrite.
Vpregle kobile krilate
so moje spomine.
Vem, da ima te,
zagrižeš skomine.

Bila je oda tvoji življenjski kreposti,
odkrita hvalnica tvoji norosti.
Zaigrane, pretkane.
Skrite, opite.
Zavedena od svojih slabosti,
slepa za premike.
Podlegel si svoji grobosti,
želel si boš te slike.

Zdaj ostal je bled odsev navdiha,
ker senca v temi ne diha.
Razigrane, poveličevane.
Polite, zakrite.
Ne prebiram več starega stiha,
odporna na pepel.
Tvoj ego ne čuti prepiha.
Papir je davno obledel.

Nov dan, novi začetki.

Pozabljeni dnevi
v tej zagonetki.
Ostali odmevi.

Novo jutro, ko nova misel

prešine napeto telo.
Grenak okus je obvisel,
oblaki jasnijo nebo.

Iskal si začetek,

začel pri koncu.
Ni zadetek,
če podoben si soncu.

Nov dan, nova pesem.

Pozabljeni stihi
ušli so v svet resen.
Ostali pridihi.

Novo jutro, ko nov šepet

se z mano prebuja.
Vse ostaja prazen klepet,
ko srce se kuja.

Iskal si izgubljene sanje,

začel si ob zori.
Pa sam nisi verjel vanje,
ko nebo ti dvori.

Kaj pomaga nov dan,

če ne vidiš svetlobe?
Vsak dan nov plan
ne odvzema sence tegobe.

Rasta mi je sicer naložila prijetno opravilo, vendar pa nikakor lahko, saj precej težko pišem o sebi. Vendar sem se ob tej priliki potrudila in nastal je tale post. In kar je najpomebnejše, svet je ugledal še letos.

1. Vedoželjna vedno!

Moj svet se vsekozi vrti okrog (spo)znanja. Verjamem, da se vsekozi učimo in da ga ni junaka, ki bi imel vso pamet tega sveta. Zato vem, da nič ne vem, pa še v to nisem popolnoma prepričana. Nekako se mi zdi, da izhajanje iz predpostavke, da nekaj znaš, omejuje naše sposobnosti zaznave in spoznanja. Zato dvomi in izzivi vodijo moje življenje, opiram se na moč argumenta, predvsem pa poskušam razmišljati s svojo glavo. Saj je včasih ravno kmečka pamet tista, ki daje najbolj primeren odgovor v konkretni situaciji. Imam še veliko vprašanj in dilem, zato me želja po znanju pogosto popelje v knjižnico, kjer se počasi po svojih zmožnostih prebijam skozi zakladnico človeškega znanja.

Torej: “Dubito, ergo sum!”

2. Igriva…

Rada imam ljudi, družbo, otroka v sebi. Nihče ne bi smel pozabiti nanj, saj skrb zanj ohranja iskrice v očeh. Ljudje prepogosto pozabljamo na igro in smeh, saj je naš tempo življenja ubijajoč… pogosto pozabljamo celo na lastne otroke, kje bi imeli še čas za tistega, ki je v nas? Zato se mi zdi pomembno, da se včasih izprežem iz vsakdanjika in naredim tisto, kar mi pade na pamet… morda pokažem jezik, naredmi preval ali pa premetavam kozolce po rosni travi. V tistem trenutku ne razmišljam veliko, sploh pa ne o problemih, ki jih nosim na plečih. Zato je otroška igra dobra in zato skušam ohranjati igrivost, saj dobro vpliva tudi na druge.

3. ORANŽNA!!

Vedno in povsod! Oranžna barva odseva pozitivnost in me prežema z optimizmom. Z mano je že kar nekaj let in me navdihuje. Name deluje kot magnet… kjer je kaj oranžnega, tam sem jaz… oziroma kjer sem jaz, je zagotovo tudi kaj oranžnega. Zato redno koristim usluge SŽ, saj se ob tirih moje oči prav spočijejo po napornem dnevu. Verjetno oranžna blagodejno vpliva na vse ljudi, saj je svetla, vedra barva. Zato je moj dolgoročni cilj, da oranžna preplavi svet. Pa še nekje sem prebala, da obkroženost z oranžno barvo povečuje plodnost, zato Slovenci… le kaj čakate/mo?

4. Ljubeča do sveta

Zaljubljena vsak nov dan, zaljubljena v svet. Moje življenje je od samega začetka obkroženo z ljudmi, zato jih imam rada in verjamem v človeško dobroto. Kljub prepogosti hibernaciji. Rada imam naravo, saj me pomirja. Zato me boli srce, ko vidim, kakšen odnos imamo ljudje do svoje Matere! In najrajši imam živali, saj so najbolj iskrene. Dotaknejo se srca za vedno. Verjamem torej, da tudi naš planet potrebuje ljubezen, ki nam jo z enako mero vrača. Krožnosti ne moremo uiti, zato je čas, da se zbudimo.

5. Edinstvena.

Kot smo vsi. Verjamem, da smo si različni, a kljub vsemu enaki. Vendar pa človek ne sme (p)ostati zgolj številka, saj se vsak individuum ponaša z le njemu lastnimi lastnostmi, ki jih lahko stlačimo v pojem osebnosti. Vsak človek je bitje zase, vsi skupaj pa tvorimo družbo, ki mora vse te posameznike obravnavati enako, navkljub vsem razlikam med nami. Zato verjamem, da smo vsi ednistveni in skušam ostati strpna, čeprav se morda z določenimi nazori ne strinjam.

6. Trmasta!

Zaradi trme sem privozila življenje do sem, kjer sem. Čeprav moram biti iskrena, da je včasih težko samemu sebi priznati, da je določen zid pretrd in da si ob njem le razbijaš glavo. Ha, pa vendar sem se naučila, da je včasih potrebna le sprememba zornega kota. Če zida ne moreš razbiti, ga včasih lahko preskočiš, ali pa ga preprosto obideš. Resda je pot daljša, a glava ostane cela. Trma torej v pravi meri.

7. Aktivna

Nemirni duh mi nikakor ne da obstanka na enem mestu. Zato sem vedno za akcijo. Če drugega ne, se mi po glavi plete nešteto misli, ki se jih trudim spraviti v red. Trudim se ostati budna. In kor pravi Primož Trubar: “Stati inu obstati!”

Violeta torej.

Štafetno palico pa predajam Katji. Vsem lepe praznike!

Ravno teden dni nazaj mi je po naključju pod roke (po prste, če sem natančnejša) prišel članek, ki mi nikakor ne gre iz glave. Govori o človeku, ki je moral svoj obstoj dokazovati na sodišču, saj je bil zaradi administrativne napake izbrisan iz registra živečega prebivalstva. Bolj kot razmišljam o njem, bolj se sprašujem, v kakšnem svetu živimo. In bolj kot razmišljam o tem našem svetu, vedno manj me tovrstni članki/dogodki čudijo.

Sprašujem se, zakaj je bil sploh potreben sodni postopek, mar ni uslužbencu na okencu takoj jasno, da človek, ki stoji pred njim, živi?! Ali ne bi bilo preprosteje poiskati morebitnega krivca, priznati napako in jo popraviti na bolj človeški način? Glede na to, da so v dandanašnjem času najrazličneješe evidence dostopne v elektronski obliki, bi bil potreben le klik za popravo krivice. Ne pa enoletna borba na sodišču. Sprašujem se, ali so uradniki tako slepi sami po sebi ali jih zaslepi le sistem? V upanju se nagibam k slednjemu, saj kljub vsemu dogajanju doma in po svetu skušam ohranjati zaupanje v ljudi.

Verjetno si z lahkoto predstavljate podobno situacijo v Sloveniji. Pridete na upravno enoto, hočete podaljšati osebno izkaznico, nakar doživite šok. Gospa z debelimi očali, prijetno urejena, varno locirana za steklenim okencem, vam reče, da žal to ni mogoče, saj v njenih papirjih piše, da ste mrtvi. Seveda tudi prepričevanje ne obrodi sadov, saj ima ona podatke, da ste pod rušo, čeprav vi sami polni adrenalina (verjetno že brez potrpljenja in še kako živi) stojite pred njo. Ja, ampak tako pač je, v njenih dokumentih ste odpisani, preprosto vas ni. Edino kar lahko “prijazna” gospa naredi za vas (preden gre na malico) je to, da vas pošlje na naslednje okence in če je dobre volje, bo celo pravo. Sicer pa si z lahkoto lahko vzamete dopust, da ugotovite, kako naprej…  Postanete ujetnik birokracije, zasužnjen, neživeč, dokler ne dokažete nasprotno. Blodite po upravnem labirintu, v upanju, da ugledate luč na koncu tunela. Sprašujem se, čemu je potreben tovrsten formalizem in slepo sledenje predpisom brez vsakšnega občutka za njihov smisel? Ali ljudem takšno ravnanje narekuje sistem, ali se ljudje sploh še lahko odločajo po zdravi kmečki pameti ob poplavi najrazličnejših predpisov?

Ni ga trdnejšega zidu kot uradnik opremljen z navodili, mi odzvanja v mislih glas profesorja upravnega postopka. Kar poiskusite spremeniti ime in zamenjati osebne dokumente ali pa prijavite pogrešitev dokumentov ter nato še preklic prijave pogrešitve dokumentov. Boste videli, kako uspešni boste pri majanju zidakov. Velikega prepiha ne bo, to vam upam garantirati, vsaj glede na dosedanje izkušnje z neživljenjskim poslovanjem uradništva. In če ima ta naš uradnik v roki še orožje, ki se mu reče “obrazec”, potem je bitka zagotovo izgubljena, če ne že kar vojna.

Pa je vse to potrebno? Ali niso včasih predpisi in najrazličnejša navodila le krinka, da se nam ni potrebno ukvarjati s problemi drugih? Naše težave postanejo le še en primer, ki bo napolnil že tako prenatrpan predal. Le še ena “zadeva”. Ne razumem. Ali smo ljudje brez srca ali nas takšne naredi zahtevani formalizem v birokraciji? Ali so uradniki odraz globalne razčlovečenosti in odtujenosti, ali odtujenost in razčlovečenost delata uradnike? Kot po nekakšnem tekočem traku. Mi vsi pa čedalje bolj tonemo?

Da pa ne zajadram predaleč, ostajam pri članku, ki mi odpira še eno vprašanje. Naš ubogi gospod Stirb se je torej podal v sodni mlin, saj mu očitno drugega ni preostalo, ker tako  piše(!) v zakonu (najverjetneje - podrobnejša raziskava opuščena zaradi pomanjkanja znanja romunščine). Torej je moral na nek način dokazati, da živi… sprašujem se, če je bil slučajno postavljen izvedenec medicinske stroke, ki mu je preveril srčni utrip in dihanje… hm, ali so na sodišče pripeljali celo vse njegove sovaščane, ki so kot priče potrdili, da g. Stirb ni čudežno vstal od mrtvih? Hm, ali so morda odvzeli DNK vzorce njegovim krvnim sorodnikom in njemu, ter naredili primerjalno analizo DNK-ja? Ali je zadoščalo zgolj to, da se je on sam, verjetno psihično izmučen in zaskrbljen prikazal na sodišču ter zatrdil, da je to on in da ni nikoli umrl? Tega ne vem. Me pa skrbi že to, da je do takega postopka sploh prišlo. Nikakor si ne želim biti v njegovi koži. Višek vsega pa je, da bo moral sam nositi stroške postopka, do katerega ni prišlo po njegovi krivdi. Te teme ne bom niti načela, ker takoj trčim ob vprašanje pravičnosti, katere bistvo se mi zadnje čase izmika…

Torej pazite, kadar imate opravka z birokracijo. Ne le da (lahko) duhovno ubija človeka, ki se (na žalost) čedalje bolj skriva za masko uradnika, lahko ubije tudi s papirjem oziroma na papirju. Strah in trepet torej.

“Trenutek potrpežljivosti lahko obvaruje pred veliko nesrečo, trenutek nepotrpežljivosti pa lahko uniči celo življenje.”

(Kitajska modrost)